V starodavnem času, ki ga nihče ne pomni, ko je bila pšenica v stročju in bob v klasju, so imeli psi posebno pravico; danes se o tem le pripoveduje. Karkoli je namreč padlo z mize, je bilo njihovo. Ko bi ti prav cela pečenka padla pod mizo, bi jo moral pustiti domačemu psu, da se z njo omasti. Psi so imeli to »pravico« celo zapisano na oslovski koži, ki je bila shranjena pri »pasjem kralju«. Ker pa svet večkrat pravico z nogami tepta, je namenil »pasji kralj« napraviti temu konec. Sklenil je spraviti nekam to preimenitno pismo, a ni vedel, kam. V ta namen se posvetuje z domačo tovarišico, z mačko, ki jo je poznal kot bistroumno in prebrisano žival. Mačka mu obljubi pomoč in »kralju« je bilo to zelo po volji. Da se odvali »kralju« težki kamen od srca in da se ohrani dragocenost na varnem, vzame mačka »listino« in jo odnese na podstrešje v kot pod nekakšno staro kramo, misleč, da bo tukaj najskrivnejši in najvarnejši kraj.

Oslova koža z napisano pasjo pravico je bila dolgo časa v miru; kje je pisanje spravljeno, tega razen kralja in njegove tovarišice nihče ni vedel. Primeri se pa, da so prinesle drobno miško njene mlade nožice do tistega prostora, kjer je bilo hranjeno »pismo«. Nesreča je hotela, da obstane živalca ravno na koži. Miš voha in voha, a se z mesta ne gane. Kmalu poskusi brusiti svoje že tako ostre zobe na koži; pričel se je trgati košček za koščkom. Čez čas miška zbeži, a si kraj s kožo dobro zapomni. Ta kraj je pozneje obiskala večkrat, dokler je bilo kaj kože.

Nekega dne prišepa ščene pred svojega »kralja« s tožbo, koliko palic so siroti naložili, ker je použil košček mesa, ki je bil padel z mize. Pasji »kralj« zahteva od mačke listino, da po starodavni pravici kaznuje krivičnika. Prijazna mačka se hitro odpravi na podstrešje, da prinese »pismo«. Ali, oh! Kaj žalostna opazi? Listine ni več, temveč same mrvice od zglodane in zgrizene kože. Sirotica otožno zamijavka zaradi tolike nesreče, pa se tudi takoj spomni, da utegne biti to mišje delo. Od strahu, kaj bo zdaj, malo da ne omedli.

Ko je prišla pred kralja in mu naznanila nesrečo, je ta skoraj zdivjal in od jeze pobesnel ter bi bil siroto raztrgal na tristo koscev, če bi se ne rešila z begom. Zdaj kralj, ki ni imel več listine, ni mogel ne z besedo ne z dejanjem pomagati ubogemu ščenetu, ki se mu je bila storila krivica.

Kaj zdaj? Jezni kralj skliče svoje starešine in svetovalce,jim z otož¬nim glasom razodeva prenesrečno nezgodo, hkrati pa razglasi ves mačji rod kot hinavsko in zvijačno pleme ter zapove vsem navzočim in pričujočim psom neusmiljeno maščevanje in smrtno sovraštvo do mačk. Vsi svetovalci so takoj zalajali in zatulili, da se je slišalo po celem svetu, navzoči pa so se potem razbežali na vse strani in svojcem naznanjali, kaj se je bilo zgodilo.

O pogubnem sklepu pasje družbe je zvedela tudi »mačja kraljica«. Hitro skliče zbor mačk, ki naj naznanijo vsem drugim mačkam,

kakšno sovraštvo je zavladalo med njihovim in pasjim plemenom, to pa zaradi hudobne miške. Mačke prevzame žalost, začno mijavkati in sklenejo iztrebiti s sveta zlobno mišje pleme.

To je baje vzrok, da zdaj pes preganja mačko, kadar jo zagleda, in jo brez milosti raztrga, če mu ne uteče na kakšen za psa nepristopen kraj. Mačka pa kot »možbeseda« po cele ure preži na miš, dokler je nazadnje ne ujame in ne požre brez vsakega usmiljenja.

Zato pa tudi psi nimajo več tako velike pravice, ker je ne morejo pisno dokazati.