V starih časih so imeli vsi zajci gornjo ustnico zraščeno, bojazljiva pa so bili prav takšni, kot so še dandanašnji.

Nekega dne pa se je mlad zajček, ki se je pasel v detelji, zaradi svoje strahopetnosti tako razžalostil, da je zapustil deteljišče in zbežal v gozd, kjer se je počutil bolj varnega kot na planem.

Na hrastovi veji je čepela sraka. Videla je zajčka, kako se je potoglavo vlekel skozi hosto, pa je zavreščala: »Hej, zajček! Kam pa tako žalostno, kam?«

Zajček ji je z bridkim glasom odgovoril: »Ah, naveličal sem se že večnega strahu pred človekom in drugimi živalmi. Vsi me preganjajo in mi strežejo po življenju. Kaj morem za to, če se vsakega šuma ustrašim, če pokažem podplate vsaki živali, četudi je manjša ko jaz, in če človeka ne smem niti videti, ker mi ob pogledu nanj skoči srce v podplate.«

»Kam pa greš?« gaje vprašala sraka.

»Kam neki! Bežim pred strahom, bežim kot nor.«

»Pa kam bežiš, ubogi norček?«

»K stari bukvi, ki raste na sredi gozda.«

»Kaj pa boš počel pri bukvi? Tamkaj ni paše zate!«

»Obesil se bom na bukvino vejo in si končal to žalostno življenje,« je zaihtel zajček.

»Ti si pa zares bedaček!« je vreščala sraka. »Poslušaj moj nasvet! Naučila te bom, kaj moraš storiti, da se bodo vsaj živali tudi tebe bale, če že človeka ne moreš prestrašiti, da bi zbežal pred teboj.«

Zajček je obstal, se usedel, napravil »zajčka«, poslušno dvignil pokonci dolga ušesa in zajecljal: »Nnnno, pppa mi pppovej, kaj naj storim, da se znebim strahu!«

Sraka ga je poučila: »Poglej, sonce bo zdaj zdaj zašlo, ker z zadnjimi žarki zlati oblačke nad goro. Brž pohiti na rob gozda! Tamkaj vodi mimo gozda pot v vas. Skrij se za grm! In ko bo o prvem mraku pastir gnal ovce v vaško stajo in ko bodo ovčke drobencljale mimo grma, iznenada skoči mednje — pa boš videl, kaj se bo zgodilo!«

Rečeno — storjeno! Zajček je poživljeno odskakljal na rob gozda in se skril za grm. Čakal je, da je sonce zatonilo za goro. Tedaj je po stezi mimo gozda pribosopetil mlad pastirček. Piskal je na piščalko, za njim pa so blejale ovčke, ki so se vračale s paše. In ko so stopicljale mimo grmiča, je zajček zbral ves pogum ter iznenada skočil med ovčjo čredo. Ovčke so prestrašeno zabeketale in se razbežale na vse strani, da jih je pastirček komaj komaj segnal v čredo in odgnal v vas.

Ko je zajček videl, da so se ga ovce ustrašile, se je tako smejal, da se mu je med smehom preklala gornja ustnica.

Od takrat imajo vsi zajčki gornjo ustnico preklano.