Medved, lisica in zajec se napotijo iskat živež. Dolgo iščejo zaman, dokler ne najde medved v nekem čebelnjaku precej težak panj. Pograbi ga in odnese v samoten kraj, da bi tam pojedli med. Ker pa so bili vsi od dolge hoje utrujeni, si najprej sklenejo še malo odpočiti in šele potem južinati. Lisica pa, požrešna, se medtem, ko tovariša spita, splazi do medu in se naje, kolikor more. Kar ji ostane, pa skrije, da bi imela še za drugič. Ko spravi vse v red, namaže še zajčka z medom okoli zadnjice, kot bi se mu ven cedil. Potem pa zaspi.

Kmalu jo zbudi medvedovo renčanje, ker pogreša med. Lisica vstane in prične hoditi okoli spečega zajca, kot bi kaj iskala. Potem pokliče medveda k sebi, mu pokaže zajca, ki je še trdno spal, in reče: »Glej, glej, tako se je najedel medu, da mu še zadaj ven teče.«

Medved od jeze tako zarjove, da se zajec zbudi in splašen zbeži. Medved pa jo urno ubere za njim, in ravno tedaj, ko zajec skoči čez plot, ga medved zgrabi za rep in mu ga odtrga. Le majhen košček gaje zajcu še ostal.

Od tedaj ima zajec kratek rep.