Lepo rejene svinje so se valjale in rile po mastni gnojnici.

»Doba našega življenja je prekratka,« se zdaj oglasi najbolj tolsta svinja. »Res je, da nam človek streže po svojih močeh, toda zakaj in koliko časa? Toliko časa, da nas odebeli in potem izroči ostremu nožu neusmiljenega klavca. Stvar se mora predrugačiti, a kako?«

In svinje se zberejo k posvetovanju. Ugibajo in ugibajo, kako bi se dalo pomagati, a je vse ugibanje zaman. Nazadnje se oglasi spet tista, dobro rejena svinja, ki ni samo najbolj tolsta, temveč tudi najzvitejša med vsemi, in reče:

»Sestaviti je treba tožbo, hudo tožbo zoper človeka in njegovo brezobzirnost. To tožbo odnese najurnejša svinja izmed nas do jezičnega dohtarja, ki stanuje v mestu več dni hoda in je menda zelo učen. On naj zagovarja našo pravico, za plačilo pa naj dobi najlepših klobas, jetrnih in mesenih.«

Rečeno — storjeno!

Tožba je bila zelo obširna in temeljita; pravijo, da je po prodajalnicah skoraj zmanjkalo papirja zanjo.

Najurnejša svinja se odpravi na pot. Bil je vroč poletni dan in svinja, ki ni bila vajena napornega pota, je po večurni hoji veselo pozdravila hladno mlako kraj ceste. Do vratu se zarije v blato, da se odpočije in ohladi.

Mimo pride pes. Kmalu se pogovorita, od kod in kam, in drage volje se ji ponudi, da prevzame njen posel, češ da ga pot vodi proti mestu, kjer biva učeni dohtar.

Ne premišlja dolgo, kam bi šel. Hitro steče po bližnjem travniku proti gozdu in tamkaj veselo zalaja. Ko mu iz gozda odmeva njegov glas, misli, da ga nekdo oponaša in mu tako nagaja.

 »Grem pogledat, kdo neki me oponaša,« reče in hiti s travnika v gozd.

Pa tudi psa utrudi dolga pot. Zato leže pod košato drevo, da se odpočije. Sreča ga maček in ga lepo pozdravi. Tudi ta dva se kaj kmalu pogovorita o opravku, ki ga zdaj prevzame maček, ker je namenjen naravnost v tisto mesto. Pot do mesta pa je bila kljub temu še zdaj tako dolga, da je moral maček prenočiti nekje v skednju. Leže k počitku, prej pa še spravi tisto svinjsko tožbo na varen kraj. Ali kaj se zgodi? Staknile so jo radovedne in požrešne miši, vohale jo od vseh strani in jo naposled glodale in trgale, da je bilo veselje.

Vse truda polno in mučno delo nezadovoljnih svinj je bilo v kratkem času uničeno.

Ker je morala imenovana tolsta in zvijačna svinja ravno v tistem času pod klavcev nož, druge svinje pa niso bile tako učene, da bi sestavile novo tožbo, je ostala doba svinjskega življenja še vedno tako kratka kakor prej.

Iz sovraštva pa so svinje napovedale malomarnemu psu vojsko, ta spet mački, mačka pa seveda mišim.

To sovraštvo traja dolgo dolgo časa in menda tudi ne bo prenehalo nikoli.

Opravi vsako delo sam in o pravem času!