Mastne kure so sedele s svojim vodnikom petelinom na visokem drevesu. Mimo pride lisica in ko zagleda mastno pečenko, premišljuje, kako bi jo privabila z drevesa. Hitro si izmisli: »Ljube kure,« spregovori lisica, »naznanjam vam veselo novico, da se je danes sklenil mir med vsemi živalmi. Volk se je sprijaznil z ovco, lisica s kurami, mačka z mišmi, pes z zajcem itd. Sploh se oznanja danes prijaznost živalim po vsem svetu. Pridite torej bliže, drage kokoši, da se prijateljsko pozdravimo!«

A petelin odgovori: »Zelo me veseli in kmalu pridem s svojo družino pod drevo.«

Zdaj stegne petelin svoj gibčni vrat, kot bi v daljavi nekaj opazil.

»No, ali kaj vidiš?« ga je vprašala lisica.

»Lovca in pse vidim prihajati po stezi sem gor,« reče petelin. Mislil si je namreč, če ne bo bežala lisica pred psi, je to znamenje, da je govorila resnico; če pa pokaže hrbet in steče prek travnika, je pa lagala.

Ko lisica sliši, da se bližajo psi, naglo reče petelinu: »Presneta reč!

Morebiti tem psom še nihče ni bil oznanil miru. Najbolje bo, če pobegnem, da mi ostane še cel kožuh.«

Nato se je spustila v dir, da se je vse kadilo za njo.

Lisica je hodila po gozdu in na drevesu zagledala ptico.

»Draga ptičica! Pridi dol, da se malo sprehodiva po zeleni travici! Zdaj smo dobili take zakone, da žival živali ne sme storiti nič zalega.«

Tedaj pa pripodi mimo pes zajca. Lisica stisne rep med noge in zbeži. Ptica pa ji zakliče z drevesa: »Kam bežiš, lisička? Saj žival živali ne sme storiti nič hudega!«