Zgodaj spomladi, ko je sneg komaj skopnel je na prisojnem kraju prilezel iz zemlje zvonček, znanilec pomladi. Prevzetno se je razgledoval naokrog in zagledal poleg sebe vijolico, ki se je ozirala, če je že dovolj toplo, da pokuka iz zemlje. Ošabni zvonček se ji je posmehoval in ji govoril: »Ej, ljuba soseda, kako si lepa! Čas je, da se tudi ti zbudiš iz zimskega spanja! Kaj še vedno tičiš v zemlji?«

Skromna in ponižna vijolica pa mirno posluša ošabnega soseda in molči. Kaj kmalu se pripode težki oblaki in pokrijejo nebo. Zapade svež sneg in pritisne nov mraz; a ne za dolgo.

Kmalu spet prišlo je sonce in prične toplo ogrevati zemljo. Zdaj je napočil čas tudi za vijolico. Veselo priklije iz zemlje, se lepo razvija in prijetno diši. Ko se ozre na soseda zvončka, vidi, da ga ni več.