Mož je imel s svojo ženo dvoje otrok: sina in hčer. Žena mu umrje, otroka nimata več matere. Oče se vdrugič oženi; otroka sta dobila hudobno mačeho — pisano mater, ki ni

mogla videti otrok prejšnje žene. Zato reče nekoč svojemu možu: »Odpravi mi svoje rajnce žene oba otroka od hiše, jaz ju ne morem videti.« Mož je bil žalosten, ali svoji ženi se ni upal upirati. Reče babi: »Napravi živeža, jutri pojdem s fantom in dekletom v hosto in tam ju pustim.« Pisana mati napravi torbo živeža, kruha in sadja, mož drugo jutro torbo oprta in reče svojima otrokoma: »Pojdita z menoj, v hosto gremo rdeče jagode brat, ogenj kurit in drva sekat.« Fant in deklica se primeta očeta in sta prav vesela, da smeta iti jagode brat, ogenj kurit in drva sekat.

Šli so noter v hosto od jutra pa dokler je sonce visoko stalo. Oče je nesel nekaj časa enega, potlej drugega, ker sta bila že trudna, in solze je brisal ob rokav. Ko so že daleč prišli, se ustavijo in zakurijo ogenj. Mož da otrokoma iz torbe jesti, suhih drv jima nanese in reče: »Pri ognju ostanita, kurita, jaz pridem nazaj, kadar bom za mater nasekal drv.« Potlej odide v goščavo in ne pride več nazaj.

Sedita dolgo dolgo pri ognju. Ko se pa stori mrak in črna noč, začneta klicati očeta, ker je bilo obeh strah volkov, ki so tulili okoli po hosti. Ali očeta ni nazaj. Ogenj jima pogasne. Vstaneta in gresta iskat očeta. Nikoli nikjer ga ni bilo in oglasil se ni. »Volk jih je vzel,« reče deklica in oba jokata. Fant pa reče:

 »Jaz splezam na tole visoko drevo in kjer ugledam luč, tam je naša hiša.« Spleza na visoko drevo in vidi na levi luč. Na levo vrže z drevesa vejo in na tisto stran gresta potlej oba, daleč, naprej in naprej.

Prišla sta do velike hiše, ki je stala na samoti sredi gozda, a ni bila domača hiša. Vrata so bila na stežaj odprta in sta šla kar noter. Nobenega človeka ni bilo nikjer, na mizi pa je bilo napravljenih gosposkih jedi za dva stara človeka. »To nama je naklonila usoda,« rečeta, prisedeta in pojesta, kar je bilo. Ko se najesta, pogleda fant po hiši in najde pri peči velik meč. Bralo se je pa na tem meču tako: »Kogar boš hotel posekati, tega posekaš.« — »To je dobro,« pravi, »ta bo za volkove in za razbojnike. Očeta nikoli več ne bo, zdaj bom jaz gospodar, ti boš gospodinja.« Ko tako govorita, pride stara žena v hišo. Hudo se ustraši. »Kaj sta prišla in kam, otroka božja?« zavpije. — »Izgubila sva se in k vam sva prišla; očeta je vzel volk in domov ne veva,« rečeta babi. »Jaz pa vaju ne morem imeti čez noč,« reče baba, »sem zahaja sedem ajdovskih razbojnikov — pasjeglavcev.« — »Skrijte naju v kakšen kot, jutri pojdeva proti domu.«

Tako dolgo sta prosila, da se ju je stara baba usmilila in ju skrila za peč pod desko. Fant pa je vzel tisti meč s seboj, na katerem se je bralo: »Kogar boš hotel posekati, tistega posekaš.«

Ura je odbila enajst in prišlo je v hišo sedem ajdovskih razbojnikov. Prinesli so veliko ubitih ljudi, veliko zlata in so sedli okoli mize. Najstarejši, ki je bil harambaša, pokliče staro babo in ji reče: »Baba, ti si v naši hiši skrila dva človeka; če ju ne daš in ne pokažeš, ti vzamemo življenje in glavo.« Baba je rekla: »Tam za pečjo za desko sem ju skrila, smilita se mi, oba sta mlada.« Razbojniki odsekajo babi glavo.

Potem pa izvlečejo fanta in dekleta izza deske izpod peči in reko: »Obadva morata umreti.« Fant in dekle

začneta prositi, a nič ne pomaga. Toliko da jima puste, naj se na smrt pripravita. Zdaj pa fant potegne skrivaj svoj meč izza deske ter poseka harambašo in vse razbojnike. Kogar zadene, se ne more več ganiti. Ko so bili ajdovski razbojniki vsi pobiti, zavleče jih v temno kamro noter pod zemljo, kamor so razbojniki nosili glave in trupla tistih, ki so jih pobili. Vrata trikrat zaklene in ključ spravi na svoje telo, na golo, da bi ga živ človek ne dobil v roke.

Vsak dan hodi s svojim mečem po gozdu in nosi domov, kar dobi. On je gospodar, sestra pa gospodinja in dobro se jima je godilo.

Eden tistih razbojnikov, ki jih je bil zavlekel v temno kamro, pa ni bil dobro zadet. Zdrami se in nekoč, ko brata ni bilo doma, govori s sestro skozi lino, prosi jo obvezila za svojo rano, vode in jedil in naj hudemu bratu ne pove, da je še živ. Ta razbojnik je bil tako lep in mlad, da se je sestri smilil. Dala mu je obvezila, nosila mu je na lino jedi in pijače in kadar brata ni bilo doma, je hodila govorit z njim, tako da ga je začela rajši imeti kot svojega brata. Mladi razbojnik je zmerom prosil, naj mu odpre, da bi prišel iz svoje ječe, njo vzel s seboj in da bo lepo na svetu zanj in zanjo. »Kako bi ti odprla, ker nosi moj hudi brat ključ na svojem telesu in mi ga nikoli ne da v roke?« Mladi razbojnik ji reče: »Lezi in reci svojemu bratu: Bratec, jaz sem na smrt bolna in vem, da bom zdrava samo, če mi kdo prinese gorkega mleka izpod divje volčiče. V dolini so volčji brlogi in volkovi ga raztrgajo, kadar pojde mlest volčico. Ti ga potlej poiščeš in mrtvemu ključ vzameš.« Dekle leže v posteljo in reče bratu, kakor jo je bil mladi razbojnik naučil. Brat opaše svoj meč in gre precej v dolino sestri iskat zdravje. Tam je imela volčiča mladiče v brlogu. Mladiča poseka, starko samo z mečem pretepe in nič mu ni mogla, lahko jo je pomolzel in peljal domov. Sestra mleka ni pila, ampak ga je zlila za posteljo in rekla, da je zdrava. Volčiča je ostala pri hiši, v kotu ležala in je bratu privajena bila kakor pes.

Ko brata zopet ni bilo doma, pove sestra mlademu razbojniku, da ni dobila ključa. »Moj brat je tak, da ga nobena divja zver ne prime. Ključa pa od sebe ne dene.« Razbojnik ji reče: »Lepa moja mlada, lezi vdrugič v posteljo in reci: Bratec, jaz sem še bolj bolna in vem, da bom zdrava samo, če bi mi kdo prinesel prav gorkega medvedjega mleka. Tvoj brat pojde, medvedko domov prižene — in reci mu, da jo bo doma molzel. Tačas svoje oblačilo sleče in ključ dene od sebe; ti pa njegov meč skrij in ključ hitro vzemi in priteci meni odpret.« Sestra tako stori, kakor jo je razbojnik naučil. Brat pripelje medvedko, a oblačila od sebe ne dene, temveč medvedko oblečen pomolze. Medvedka se hiši privadi in leže v drugi kot.

»Spet nisem dobila ključa,« pravi deklica mlademu razbojniku. On pa ji reče: »Še v tretje lezi, ves dan leži in reci bratu: Bratec, jaz sem tako bolna, da ne morem ni sebi ni tebi kuhati. Skuhaj mi ti rmanovega cveta, da me ozdravi. In kadar bo tvoj brat pred pečjo stal, tačas se sleče, in ti meč skrij in ključ vzemi pa meni priteci odpret.«

In zares bratu tako reče. Ko je brat pred pečjo stal in za svojo sestro kuhal rmanov cvet, se je zares slekel. Sestra je šla, meč skrila, ključ vzela in mlademu razbojniku odprla vrata. Ko je brat svoji sestri pijačo dajal, pal je mladi razbojnik nanj z velikim nožem, da bi ga zaklal. Tačas bi bil brat umorjen, ker je bil njega meč skrit, ali volčiča, ki je bila v enem kotu, skoči in vrže razbojnika na tla. Sestra se za svojega mladega razbojnika in zase zboji ter se zaleti z drugim nožem v brata. Ali medvedka plane iz drugega kota ter sestro vrže na tla.

Brat reče: »Trgajte, divje zveri! Mačeha me je zapodila, oče me je v hosti pustil in sestra ima razbojnika rajši kot lastnega brata.« Volčiča raztrga razbojnika, medvedka sestro, brat pa je po svetu šel s svojim mečem in se ni bal dvanajstih razbojnikov.