Za čas, ko so bili še pasjeglavci po teh krajih, je plela neki dan lepa deklica sama na njivi. Kar zagleda, da jih gre veliko krdelo mimo. Ker je vedela, da so hudi in zavoljo svojih pasjih in kosmatih glav strašni, je zbežala s polja. Pasjeglavci vidijo, da je mlada, in pravijo: »Dajmo jo ujeti!« Brž se vse krdelo spusti za njo v dir. Deklica je vedela, da ne uide urnim petam, zato spleza na gosto smreko in se skrije med vejami. Pasjeglavci pa imajo pasjo glavo in oči obrnjene v tla, zato ne morejo pogledati navzgor. Tako niso mogli videti, na kateri smreki čepi skrita deklica. Bodli so torej s svojimi dolgimi sulicami ob deblih od smreke do smreke tako dolgo, da je po skorji nekega drevesa pritekla rdeča kri. Obstopili so tisto smreko in jo izruvali; tako jim je prišla deklica v pest.

Zaprli so jo potlej v visok grad, ki ni imel nič vrat. Tam notri ni videla žive duše in le včasih pasjeglave, ki so na noč zahajali domov, podnevi pa zaklenili njo in eno mačko; samo lino so ji odprto pustili, da je sonce sijalo skoznjo. Tam notri je venomer jokala in boga prosila, da bi še kdaj prišla k očetu domov. Večkrat je mislila skozi odprto lino zlesti na streho in s strehe skočiti na tla. Pa vselej, ko nogo vzdigne, skoči mačka na lino in začne tako jezno renčati in brusiti kremplje, da je bilo deklico strah. Nekoč posebno močno joka in boga prosi. Kar zagleda starega dedca pred seboj.

»Kaj ti je, mlada?« jo nagovori dedec.

»K očetu bi šla rada,« pravi deklica.

 »Kako boš šla, ali ne veš, da pasjeglavski grad nima vrat?« reče dedec.

»Vem, ali jaz bi šla skozi lino, pa me ta mačja žival ne pusti,« pravi ona.

»Zato te ne pusti, ker ima mačka v repu devet peklenskih vragov, ki so vsi s pasjeglavci zmenjeni. Daj mački kos mesa, in kadar ga bo pobirala, odreži ji rep, vrzi ga čez glavo devet komolcev daleč skozi lino in nič več ti ne bo branila.«

Tako je mož dejal in je izginil, da deklica ni vedela ne kdaj ne kam. Storila je po njegovem svetu: dala je mački mesa, ji v hipu odrezala rep, ga vrgla devet komolcev daleč čez glavo in huda žival se je tiho potuhnila v kot. Deklica spleza precej v mraku skozi lino na streho, in ko ni vedela ne kam ne kod doli po zidu, vidi kosorepo mačko počasi in klavrno lesti po vrhu slemena na drugi konec poslopja. Leze za njo in pride do drevesa, ki se je z vršičkom dotikalo strehe, in videč mačko po drevesu priti do tal, pleza še ona in srečno uteče.

Noč se je bila storila; pasjeglavci pridejo domov in zagledajo kosorepo krvavo mačko. Brž uganejo, kaj je to, in dvanajst jih poišče sled in teče za ubežno deklico. Medtem je bila ona pritekla že blizu do očetovega doma. Oče njen je imel kovačnico, pri vodi zidano. Tisto noč ga ni bilo doma, ker je bil šel iskat izgubljeno hčer. Zato povodno kolo, ki je sicer kovaški meh gonilo, ni klopotalo, ampak je bilo vse tiho. Vrata so bila zaprta, okno z železno mrežo prepredeno, zato ni mogla noter. Dolgo je klicala ter klicala, pa očeta ni bilo in že je mislila pred kovačnico na klopi zaspati. Kar ji na misel pride: »Morda bi me zasledili pasjeglavci in še huje bi mi bilo.« Zato premišlja, kako bi prišla noter. Nazadnje ji v glavo pride, da lahko povodno kolo sname in pride pri luknji v kovačnico. In res tako stori. Komaj si notri oddahne in luč naredi, kar zasliši zunaj govoriti pasjeglavce. Po sledu so bili za njo prišli. Brž podpre vrata še bolj z železom, zasloni okno, v roke pa vzame široko sekiro, ki jo je bil oče ravno prejšnji dan nasadil, in pristopi k luknji, skozi katero je bila sama noter prišla. Kmalu izvohajo pasjeglavci to luknjo in eden prikaže pasjo glavo v kovačnico. Deklica mahne in mu jo odbije. Potem ga potegne popolnoma noter. Drugi so menili, da je sam zlezel, in pokazal se je še eden in spet eden skozi luknjo, pa je vsakemu tako primerila kakor prvemu.

Ko je drugo jutro oče kovač prišel žalosten domov, je našel hčer in na klopi v kovačnici dvanajst pasjeglavcev, ki jih je hči pobila.