Luna sije,
klad'vo bije,
trudne, pozne ure že;
pred neznane,
srčne rane,
meni spati ne puste.
Ti si kriva,
ljubezniva,
deklica neusmiljena!
Ti me raniš,
ti mi braniš,
da ne morem spat' doma.
Obraz mili,
tvoj po sili,
mi je vedno pred očmi;
zdihujoče,
srce vroče,
vedno k tebi hrepeni.
K oknu pridi,
drug ne vidi
ko nebeške zvezdice;
se prikaži,
al' sovraži
me srce, povej, al' ne!
Up mi vzdigm,
z roko migni,
ak' bojiš se govorit'!
Ura bije,
k oknu ni je,
kaj sirota čem storit'?
V hram poglejte,
mi povejte,
zvezde, al' res ona spi;
al' posluša,
me le skuša,
al' za druzega gori.
Ako spava,
naj bo zdrava,
ak' me skuša, nič ne de;
po nje zgubi,
ako ljubi
druzga poč'lo bo srce.
