Bila je kmetica in je imela majhne otroke. Hodila je v polje delat in puščala je otroke doma ter jim v skledo dajala mleka, da medtem niso bili lačni. Vselej so vse pojedli, zato jih je mati hvalila, da so pridni. Otroci pa pravijo: »Saj ne jemo sami, k nam hodi tudi lep ptiček jest.«

Mati si misli, da prihaja kakšna mačka in je z otroki. Vendar se ji čudno zdi, ker otroci pripovedujejo o lepem belem ptičku. Prepričati se hoče, kaj je. Skrije se tedaj v hišo in postavi otrokom mleko v vežo kakor po navadi.

Kmalu se privije izpod mize bela kača z lepo krono na glavi ter se zvije najmlajšemu v naročje. Mati je bila vsa trda od strahu. Otroci pa so božali in gladili lepega ptička. Ko se kača naje, strese lepo kronico z glave in se spet zgubi v luknjo. Brž ko je kača zginila, je mati skočila v vežo in spravila otroke na varno; seveda ni pozabila pobrati tudi krone. Dala jo je v skrinjo, kjer so imeli prejo. Ded je pozimi prejo vil. Vso zimo je vil, pa je ni mogel poviti. Žena si misli:

—  Kaj neki more to biti? Morda ima krona tako moč?

—  Zato denejo krono proč in kmalu je bila preja povita. Nato denejo krono v žito, merili in merili so žito, pa ni nikdar pošlo. Tako so devali kronico tudi k drugim rečem in v kratkem času si je hiša tako opomogla, da je bila najpremožnejša v vasi.

Imeli so kronico tako dolgo, dokler je bil pri hiši tisti rod, ki je z belo kačo tako prijazno in lepo ravnal.