Bili so hudi časi. Obleka se je podražila, mnogo otrok je bilo nagih. Kmet je posekal gozd, drevje prodal prekupčevalcu, grmičje požgal in posejal na pogorišču oves.

Oves je lepo zorel, kar sta opazila tudi zajec in medved ter mnogokrat hodila v goste. Nekega večera sta se srečala v ovsu. Medved je zarenčal nad dolgouhim paglavcem:

»Poberi se od tod, oves je moj!«

Zajec je pomigal z ušesi in odvrnil:

»Oves je tvoj, prav, pozobljem pa ga jaz; taka hrana mi tekne!«

Tako oblastno besedičenje je debeluhu zaprlo sapo, zajec pa je nadaljeval:

»Buča, meniš, da moraš vse ti požreti, ker si večji od mene. Za oves se še stepeva, da ti bodo žvižgale pete. Kar poskusiva se! Pa ne, da bi kateri pri tem izgubil življenje! Stisniva najprej kamen; kateri ga bo tako stisnil, da bo pritekla voda iz njega, tistega bodi oves!«

Medved je zdrobil kamen v prah. Izpod krempljev so mu švigale iskre, a voda le ni pritekla iz njega. Zajec je udaril po kamnu, ga prej skrivaj omočil in ga ponudil začudenemu medvedu pod nos:

»Vidiš, buča, ti si slabič! Če se te samo dotaknem, bo po tebi in ležal boš za tisto goščo!«

»O-joj, o-joj, majhna žaba, pa mi je mojster. Naj velja, kar hoče, zbežati bo treba,« je vzdihnil medved. Zajec je strigel z ušesi in vse slišal. Debeluhu je svetoval:

»Utrujena sva, pojdiva na tisti hribček k plotu in se spočijva!«

Kakor sta rekla, sta tudi naredila.

Medved je smrčal, zajec tudi. Zajec je res spal, medved pa ne. Že je medved mislil, da se mu nudi ugodna priložnost, da bi zbežal. Pogledal je zajca in videl, da ima odprte oči. Čakal je še dolgo, zajčeve oči pa so vedno bolj buljile. V skrajni sili se je medved opogumil in zbežal, da so pete žvižgale in mu je dlaka stala pokonci kakor petelinu perje.

Ustavil ga je šele volk:

»Hej, pobratim, kam tako naglo, saj vendar ne gori voda!«

Kosmatinec je v sramu priznal:

»Ljubi brat, skoraj bi bilo po meni, majhna žaba mi je mojster!«

»Dvema pa gotovo ne bo,« je menil volk. Šla sta pod klanec gledat junaka zajčka. Medved se je postavil na zadnje noge in videl zajca, volk pa ne, ker se ni znal postaviti na zadnje noge.

»Vidim, da ti moram pomagati,« je rekel kosmatinec, prijel volka, se postavil za njim na zadnje noge, ga dvignil visoko v zrak in vprašal:

»No, ali ga vidiš tam za plotom? ... Mrcina, odgovori, ga vidiš ali ne?«

Volk pa ni odgovoril ne sedaj in ne pozneje, ko ga je medved izpustil iz objema, kajti medved ga je bil pri dvigu stisnil tako krepko, da je bilo po njem.

Ko je medved videl mrtvega tovariša, je izbuljil oči:

»Sam pogled ga je umoril! Moram biti pač zelo trden, da ni že po meni, ko sem vendar z zajcem govoril in še celo poleg njega ležal!«

Kosmatinec je brž pobegnil iz naših krajev, kjer je dosti zajcev, in se še danes ni vrnil; tudi volkov ni več pri nas, kajti poslednjega je stisnil medved, ko mu je hotel pokazati zajca.

Nasprotno pa pri nas miga vse polno dolgouhcev v ovsu, ki jih najdeš tudi za plotom.