Hudobna ženska primoži s svojim revnim možem majhno deklico z imenom Marica. Potem dobi še eno hčer, ki jo ljubi in goji bolj kot svoje oko. Pastorke pa, ki je bila dobro in 1    prelepo dete, kar ne more niti s krajem očesa videti. Zato jo preganja, muči in mori; da bi jo prej ugonobila, ji meče najslabše ostanke jedi in še to kakor psu. Celo kačjega repa bi ji dala jesti, če bi ga imela; in namesto v posteljico jo pošilja spat v staro korito.

Ko pisana mati vidi, da je deklica pri vsem tem dobra in potrpežljiva in da lepše raste kot njena hči, misli in misli, kako bi našla vzrok, da bi sirotico spodila od hiše, in si izmisli tole:

Nekega dne pošlje svojo hčer in pastorko volno prat: hčeri da bele volne, pastorki pa črne in ji ostro zažuga: »Če mi te črne volne tako belo ne opereš, kakor jo bo moja hči, mi ne hodi več domov, sicer te bom iztepla od hiše!« Uboga pastorka milo joče, prosi in govori, da ji tega ni mogoče storiti, ali vse je zaman. Ker vidi, da ni milosti, oprta volno in gre jokajoč za po pol sestro. Ko prideta na vodo, razprtita svoja bremena in začneta prati. Kar se jima pridruži od nekod belo, lepo dekle in ju pozdravi: »Dobra sreča, prijateljici! Ali vama je treba kaj pomagati?« Mačehina hči reče posmehljivo: »Meni ni treba pomoči, moja volna bo takoj bela, ali tale volna naše pastorke ne bo kmalu.« Nato stopi tuje dekle k

žalostni Marici, rekoč: »Daj! Bova videli, če se bo dala ta volna belo oprati?« Obe pričneta zdaj mencati in prati in hipoma se črna volna beli kakor mladi sneg. Ko opereta, bela prijateljica spet nekam izgine. Ko mačeha vidi belo volno, se čudi in jezi, ker nima vzroka preganjati pastorke.

Nekoliko časa zatem pride huda zima in mraz. Hudobna mačeha še zmeraj misli, kako bi zatirala nesrečno pastorko. Zdaj ji zapove: »Vzemi košek in odpravi se v goro, tam mi naberi zrelih jagod za novo leto! Če mi jih ne prineseš, je bolje zate, da ostaneš na gori.« Sirotica Marica milo joka, prosi in govori: »Kako naj reva zdaj v tej ostri zimi dobim zrelih jagod?« Ali vse zaman — vzeti mora košek in iti.

Ko hodi vsa objokana po gori, jo sreča dvanajst junakov, ki jih lepo pozdravi. Oni prijazno sprejmejo pozdrav in jo vprašajo: »Kam gaziš, ljuba mala, tako objokana po snegu?«

Deklica jim vse lepo pove.

Junaki ji reko: »Mi ti hočemo pomagati, če nam veš povedati, kateri mesec vsega leta je najboljši?«

Marica reče nato: »Vsi so dobri, toda mesec sušeč (marec) je najboljši, ker nam prinaša največ upanja.«

Junaki so bili z odgovorom zadovoljni in reko: »Le idi v to prvo dolinico na prisoje, ondi dobiš jagod, kolikor te je volja.« In res prinese mačehi za novo leto poln košek najlepših jagod in pove, da so jih ji pokazali junaki, ki jih je srečala na gori.

Nekaj dni pozneje, ko je huda zima odnehala, reče mati svoji hčeri: »Idi tudi ti v goro po jagode, morda dobiš tiste junake, da ti dajo kakšno srečo, ko so se že naši umazani pastorki izkazali tako čudovito dobrotljivi.«

Hči se ošabno obleče, vzame košek in odskaklja vesela v goro. Ko pride tja, res sreča tistih dvanajst

junakov, ki jim napuhnjeno reče: »Pokažite mi, kje rasejo jagode, kakor ste pokazali naši pastorki.«

Junaki reko: »Dobro. Če uganeš, kateri mesec vsega leta je najboljši?«

Ona hitro odgovori: »Vsi so hudi, mesec sušeč pa je najhujši.«

Po teh besedah pa se vsa gora hipoma pooblači in vse nevihte udarijo nanjo, da je komaj prisopihala domov. Ti junaki so bili dvanajsteri meseci.

Medtem se dobrota in lepota psovane pastorke razglasi daleč po deželi in mlad, pošten in bogat gospod sporoči njeni mačehi, da pride ta in ta dan s svojim spremstvom pastorko snubit za ženo. Mačeha, ki je siroti zavidna, ji o tem ne zine niti besedice, ampak misli s to srečo obogatiti svojo hčer.

Ko pride napovedani dan, spodi brezvestna mačeha svojo pastorko zgodaj v korito spat. Nato očisti hišo, pripravi večerjo, našopiri svojo hčer, kolikor jo največ more, in jo posadi za mizo s pletilom v rokah. Nato se pripeljejo snubači, mačeha jih prijazno sprejme, popelje jih v hišo in jim govori: »Tukajle je moja mila pastorka.« Ali kaj pomaga, ko so imeli v tej hiši petelina, ki prične na ves glas in brez prestanka peti:

»Ku-ku-ri-ku, lepa Marica v koritu!

Ku-ku-ri-ku, lepa Marica v koritu!«

Ko snubači zaslišijo in uganejo petelinovo petje, vele, naj jim privedejo pravo pastorko iz korita. Ko jo zagledajo, se ne morejo dovolj načuditi njeni lepoti in ljubeznivosti ter jo še isti večer odpeljejo s seboj. Hudobna mačeha in njena hči pa sta ostali osramočeni pred vsemi ljudmi.

Marica je bila s svojim možem in z vso svojo hišo srečna do visoke starosti in umrla je lahke smrti — ker ji je bila vila prijateljica in vsi meseci prijatelji.