Bil je premožen kmet, ki si je poleg svojih dobro obdelanih zemljišč pridobil veliko denarja še s prevažanjem. On in njegova žena sta rada dajala vbogajme in sreča jima je bila mila. V srcu žene pa se zbudi prevzetnost in pravi: »Glej, vsakokrat prinese mož mošnjo dobička domov, ti pa nimaš ničesar pokazati, kar bi bila sama prigospodarila.«

Tedaj sklene biti bolj skopa in spravljati, da bi tudi ona imela možu kaj pokazati. Zato neha dajati vbogajme, prične poditi berače od hiše, darove, namenjene za vbogajme, pa metati v skrinjo. Mislila si je, kako zelo je bo mož vesel, ko pride domov.

Mož se vrne, a ne prinese mošnje dobička. Le o nesrečah in smoli je govoril, da ni mogel ničesar izkupiti. Da bi ga žena nekoliko potolažila, mu pove, kako varčna je bila in da se bo tako izgubljeno kmalu spet pridobilo. Pelje ga gledat v skrinjo, kaj je prihranila — ali kaj je bilo! Skrinja je bila polna kač: gadov, modrasov in drugih strupenih živali!

Bili so prihranjeni, toda revežem odtrgani darovi.