Bil je kralj, ki se je zelo postaral. Nekega

 dne pokliče svoje tri sinove k sebi in jim govori:

»Sinovi moji! Prestar sem že, da bi  mogel še dalje kraljevati, pa tudi čutim,

 da mi ne bo več dolgo živeti. Vse tri

ljubim z enako ljubeznijo, a na mojem prestolu bo le eden naslednik. Težko mi je soditi, kateri je najvrednejši. Pojdite torej po svetu in vsak naj poskusi svojo srečo. Kateri mi prinese najdražje darilo, bo moj naslednik.«

Sinovi so se razšli. Vsak je upal, da bo poiskal najdražje darilo, postal naslednik po očetu in kralj mogočne kraljevine.

Najstarejši sin ni dolgo pomišljal. Vedel je, da so njegovemu očetu dragi kamni zelo všeč. Zatorej gre k draguljarju, tam kupi najdražji demant in ga nese očetu. Oče ta dragoceni dar z veseljem sprejme in ga spravi.

Drugi sin si misli: — Krona mojega očeta je že zastarela; če bom jaz naslednik na kraljevem prestolu, se bo premalo lesketala na moji glavi. K zlatarju grem in naročim krono, lepšo kot vsaka druga kraljevska krona.

Kakor je mislil, tako je storil. Zlatar mu je izdelal krono iz čistega zlata. Najlepši in najdražji kamni so se blesteli v njej.

Tudi darilo tega sina je kralj z veseljem sprejel in ga shranil med drugimi svojimi zakladi.

Najmlajši sin pa je hodil po svetu, iskal primerno darilo za kralja, svojega očeta. Vse, karkoli je našel, se mu je zdelo preslabo za dobrega očeta. Mislil si je: — Moj oče ima vsega tega, kar vidim po svetu, več ko dovolj. Stari ljudje tudi ne marajo za take posvetne stvari. Vidim, da ne najdem ničesar, kar bi razveselilo srce mojega dobrega očeta. S praznimi rokami se moram vrniti domov in prepustiti kraljevi prestol enemu svojih bratov. Naj bo! Saj ga nikomur ne zavidam, jaz pa lahko mirno in zadovoljno živim ob tem, kar mi bo dala očetova ljubezen.

Tako misli in stopi v kraljevi dvorec pred svojega očeta kralja.

Oče ga vpraša: »Kakšen dar mi prinašaš ti, moj dragi sin?«

Ta mu plaho odgovori: »Oče moj. Po dolgem in širokem sem iskal po svetu darilo, ki bi bilo vredno vaše ljubezni do mene. Ali zaman! Na vsem svetu ne najdem takega darila. Prinašam pa vam torej svoje srce, ki vas iskreno ljubi. Vzemite ga z ono ljubeznijo, s kakršno vas ljubim jaz, in izročite kraljestvo enemu mojih bratov, meni pa dovolite samo to, da vam strežem z otroško ljubeznijo do tistega trenutka, ko vas loči usoda od nas.«

Ko kralj sliši te besede, ganjen od veselja objame najmlajšega sina in mu reče:

»Ne tako, moj dragi sin! Nihče drug ko ti naj bo vladar mojemu kraljestvu, kajti tvoja sinovska ljubezen je meni najdražji dar. Vidim tudi, da imaš gorečo ljubezen do svojih bratov in podložnikov. Zato tebi izročam kraljestvo.«