Mojca Pokrajculja je pometala hišo in našla med smetmi krajcar. Zanj si je kupila piskrček. Zvečer je zlezla vanj, legla in zaspala. Zunaj je bil hud mraz in padala je slana. Mojco Pokrajculjo je zbudilo močno trkanje na vrata njene hišice.

»Kdo je zunaj?« je vprašala.

»Jaz sem, lisica. Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi, zunaj brije burja in pritiska mraz. Zmrznem, če me ne vzameš pod streho!« je javkala.

Mojca Pokrajculja se ni dala kar tako pregovoriti in je dejala:

»Če kaj znaš, ti odprem, drugače ne!«

»Šivilja sem,« je dejala lisica.

Mojca Pokrajculja je spustila lisico v piskrček. Legli sta in takoj zaspali. Še preden sta se v spanju prvič obrnili, je že zopet trkalo na vrata. Ko je Mojca Pokrajculja vprašala, kdo spet trka, je zajavkalo:

»Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, zunaj je burja, slana pada in jaz zmrzujem. Volk sem in izučen mesar.«

»Ker nekaj znaš, le pridi k nama,« je odgovorila Mojca Pokrajculja, odprla vrata in pustila volka v piskrček. Iz spanja jih je zbudilo javkanje:

»Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, odpri mi. Burja brije, slana pada in jaz, medved, zmrznem, če me ne pustiš k sebi.«

»Kaj pa znaš?« gaje vprašala Mojca Pokrajculja.

 »Čevljar sem,« je odgovoril medved. Mojca Pokrajculja mu je nato odprla vrata na stežaj.

»Danes pa res vso noč ne bo miru,« se je hudovala Mojca Pokrajculja, ko je znova zaslišala trkanje in tarnanje:

»Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi, zmrzujem!«

»Kdo pa si in kaj znaš?« je vprašala gospodinja.

»Jaz sem zajček. Šivati znam kakor krojač,« se je glasil odgovor. Nato je tudi zajček dobil svoj kotiček pod piskrčkom.

Mojca je bila že res huda, ko je zopet nekdo trkal in stokal:

»Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, spusti me noter, ne prenesem več burje in slane.«

Bil je srnjak. Mojca Pokrajculja je tudi tega vzela pod streho, ko je zvedela, da je izučen drvar. Nato so vsi sladko zaspali.

Mojca Pokrajculja je zjutraj poslala vse goste na delo. Volk je poskrbel za dobro večerjo. Prinesel je več panjev čebel, jih zaklal in vse lepo otrebil, med pa očistil in spravil v lonec. Skuhali so si večerjo in legli počivat. Ponoči je lisica zastokala:

»Avbe, joj, mene pa črevo boli!«

Mojca Pokrajculja ji je rekla: »Pojdi v kuhinjo in si skuhaj kamilic!«

Lisica je vstala in odšla v kuhinjo. Komaj so vsi zadremali, je lisica zopet zastokala in tako dolgo javkala, da ji je Mojca Pokrajculja zopet rekla, naj si skuha kamilic. Lisica je šla tako trikrat v kuhinjo kuhat čaj. Pa je ni prav nič ščipalo po trebuhu in tudi kamilic si ni kuhala. Vedela je namreč, kam je Mojca Pokrajculja shranila med, in ga polizala do kraja. Nato je sladko zaspala.

Zjutraj je Mojca Pokrajculja zopet odredila vsem delo, lisici pa rekla:

 »Šiviljička, ker si bila sinoči bolna in nisi mogla spati, pa sedaj malo dalje poleži, da se spočiješ.«

V kuhinji je kmalu nato nastal velik hrup in prepir.

»Ti si strd polizal!«

»Jaz ne, pač pa ti!« in tako naprej so se obdolževali.

Mojca Pokrajculja je odločila:

»Tat je bil domačin; nihče drug ni vedel za strd in tudi nihče ni mogel v piskrček, ker so bila vrata zapahnjena.«

Da bi se gostje oprali sramote, je svetoval volk:

»Ležimo vsi na hrbet, odprimo usta in se sončimo! Kdor je pojedel med, temu prileze v goltanec in kapal mu bo od ust.«

Vsi so legli pred piskrčkom na travo in takoj zaspali. Lisica je imela slabo vest, zato je bedela. Res, strd ji je prilezla iz želodca in kapala na tla. Brž se je obrisala in namazala s strdjo poleg sebe spečega zajca okoli ust. Nato je tudi ona brez skrbi zaspala.

Zbudil jo je hrušč. Zaspanci so se medtem zbudili ter opazili, da se zajcu cedi med okoli gobca. Začeli so ga neusmiljeno pretepati. Nalomili so mu že prednje noge, šele potem je mogel pobegniti. Vsi so tekli za njim in Mojca Pokrajculja je ostala sama s piskrčkom.

Zajcu niso več zrasle polomljene prednje noge, zato ima še danes prednji par nog krajši od zadnjega.