Nekemu hudomušnemu graščaku je zmanjkalo hlapca. Kdo bi mu tudi služil? Vsak, ki je hotel biti pri njem za hlapca, je moral vložiti sto goldinarjev in se z graščakom takole pogoditi: če se bo hlapec prej razjezil, mu bo gospodar izrezal tri jermene s hrbta in izgubi vloženih sto goldinarjev, če bo pa gospodar prej jezen, mu bo storil hlapec ravno tako in k svojim vloženim sto goldinarjem dobi še drugih sto. — Plača je bila res lepa, a kdo bi ne utegnil razjeziti se nad hudomušnim graščakom, ki je tak posebnež? Marsikdo je prišel zdrav in s sto goldinarji v grad, a je že čez nekaj dni ves razmesarjen in s praznim žepom zapustil grad.

V revni bajti blizu gradu je bival oče s tremi sinovi, ki so imeli vsak po sto goldinarjev zapuščine po materi. Vsi so bili odrasli in za vsako delo pripravni. Doma za vse ni bilo dovolj dela, pripravne službe pa niso mogli dobiti; kar oznani grajski gospod, da potrebuje hlapca. Vsak je hotel prvi v službo, še celo najmlajši brat, ki je veljal za precej prismojenega ter je vedno tičal v zapečku in varoval mačko. Tudi ta je prosil očeta, naj ga pusti v grad. Ker se bratje niso med seboj zedinili, določi oče, da gre prvi najstarejši služit h graščaku. Vzame torej svojih sto goldinarjev ter se pogodi z graščakom.

Drugega dne zarana zbudi graščak hlapca ter mu reče: »Danes pojdeš orat, zajtrka pa ne dobiš na njivo; domov pa tudi prej ne smeš, dokler ne bo šel pes, ki ti ga dam s seboj.«

Hlapec vstane, napreže konja, pokliče psa, ki ga je kuharica prav dobro nahranila, in gre orat. Sonce je ravno vzhajalo, ko pride na njivo; pes se zlekne pod leskov grm, hlapec pa orje in orje, da mu pot curkoma teče po licu. Poldne je že minilo, želodec mu že kruli, pes pa se le ne gane z mesta. Šele proti večeru se dvigne izpod grma in gre proti gradu, hlapec pa s plugom za njim.

»Ali si kaj jezen, da moraš tako dolgo čakati na zajtrk?« ga vpraša graščak, ki ga je čakal pred kolarno.

»Kaj, vraga, bi ne bil jezen?!« se huduje hlapec. »Ves dan moram težko orati, da me zlodej ne vzame, pa še jesti ne dobim.«

Graščak potegne nož iz žepa, ureze hlapcu tri jermene s hrbta in ga spodi.

Drugi dan pride srednji brat. Pogodi se z graščakom ravno tako kot najstarejši brat in vloži sto goldinarjev. — Gospodar mu veli iti orat, a tudi njemu se zgodi enako kot bratu: ves krvav in s praznim žepom pride zvečer domov.

Zdaj gre tretji — najmlajši brat — ki so ga za prismojenega imeli, v grad. Ko se z graščakom pogodita, ga pošlje orat. Hlapec napreže konja, pokliče nasičeno ščene in gre na njivo. Pes po stari navadi leže pod leskov grm, hlapec pa ureze eno brazdo sem, drugo tja, zgrabi otiko in jo zakadi v ščene. »Kajun, kajun!« cvili pes in gre brž domov, sluga s konji pa za njim.

»Kaj si že doma?« se začudi graščak.

»Saj ste mi rekli, naj tedaj pridem domov, ko bo šel pes,« mu odgovori hlapec. — »Saj menda niste jezni zato?«

»Kaj še! Bo že kdo drug njive zoral,« pravi gospodar, ko se domisli pogodbe. — »Zdaj pa ženi štiri vole v ograd na pašo, pa bog ne daj lese odpreti ali pa plota presekati. Vole pa moraš vseeno v ograd spraviti!«

»Bom že!« mu odvrne hlapec, gre po vole in vrže sekiro na ramo. Ko vole do plota prižene, udari vsakega s sekiro po čelu, da se zvrne. Potem pa jih razseka in zmeče v ograd.

»So voli že v ogradu?« vpraša graščak hlapca.

»Seveda so,« odvrne ta.

»Kako si jih pa noter spravil? Morebiti si leso podrl, ali pa plot presekal, ker imaš sekiro?«

»Kaj še! Pobil sem jih in nato po kosih v ograd zmetal. Saj menda niste jezni?«

»Glej ga no! Kaj bi bil jezen? Imam še več volov. Zdaj pa pojdi in meso domov pripelji!«

Natančni sluga gre, naloži volovino na voz in jo zapelje mimo gradu svojima bratoma na dom.

»Kam si shranil volovino?« ga vpraša gospodar, ko se vrne v grad.

»Bratoma sem jo zapeljal, ko nimata nič jesti; saj vam menda ni žal?« poroča poslušni hlapec.

»Kaj bi mi bilo žal; saj imam še več mesa,« pravi graščak. — »Zdaj boš pa voz sto mernikov sorščice (mešanega zrnja) peljal v mlin. Toda bog ne daj, da bi ti kdo pomagal spravljati na voz ali z voza.«

Hlapec napreže voz, na katerem je bilo že vse pripravljeno, in počasi gre proti mlinu. Kogar med potjo dohiti ali sreča, ga prosi, naj gre z njim k mlinu, da mu pomaga žito z voza in melo na voz spraviti. Dosti jih dobi, ki so mu bili v pomoč, nato pa zapelje vse skupaj bratoma domov.

»Kje pa imaš moko?« vpraša graščak hlapca, ki se s praznim vozom vrača v grad.

»Bratoma sem jo zapeljal, ki imata meso, kruha pa ne. Ali vas to jezi?«

»Kaj bi me jezilo, saj imam še zrnja in moke,« pravi gospodar in škriplje z zobmi. — »Jutri pripelji iz vinske kleti tisti sod, ki v kotu stoji, a ga moraš ti sam skotaliti na voz!«

Hlapec se pelje h gorici in med potjo dobi dovolj ljudi, ki mu pomorejo sto veder velik sod spraviti na voz. Potem ga zapelje bratoma.

»Kje pa imaš vino?« ga vpraša graščak, ko se vrne s praznim sodom.

»Brata ga pijeta. Saj veste, gospod, da je h kruhu in mesu treba tudi vina. Saj menda zaradi tega niste hudi?«

»Ne boj se! Saj imam še veliko vina,« pravi graščak in drgeta od jeze.

»Zdaj pa si zapomni, kar ti naročim. Zvečer se peljem z gospo v gorico. Ker to noč mesec ne sveti, nama moraš ti svetiti, a ti moraš biti pri kočiji, ko se bova odpeljala z doma in ko bova pri vinskem hramu izstopila.«

»Vse bo v redu, gospod!« odgovori postrežljivi hlapec.

Zvečer je stala kočija pripravljena pred shrambo za vozove, hlapec pa je žaril za orehovim deblom velik kos gobe. Graščak pride z gospo in oba sedeta v kočijo, hlapec pa se usede zadaj in vtakne razžarjeno gobo v slamnato streho. Čez nekaj časa je bil ves grad v ognju. Ko se pripeljejo v gorico, je že stal poslušni hlapec pri kočiji. Ko se od tam odpravljajo, porine hlapec spet žarečo gobo v slamnati kap. Svetel ogenj, ki je kmalu zajel ves vinski hram, je razsvetljeval vso okolico tako jasno, da graščak ne bi mogel prehvaliti svojega hlapca.

»Kaj vraga si storil, da si mi grad zažgal?« zarenči gospodar nad hlapcem, ko od svojega gradu ne vidi drugega ko kup pepela in ožganega kamenja.

»Svetil sem. Kakor ste mi naročili,« odgovori. — »Saj menda niste jezni?«

 »Kaj še!« odvrne graščak ves zelen od jeze. — »Saj lahko pri gorici v vinskem hramu prenočimo. Hajdi v gorico!«

»Ne vem, če bo kaj,« pravi hlapec. — »Saj ste videli, da sem vam tudi domov grede svetil.«

»Kaj si tudi tam zažgal?« kriči graščak.

»No, no, saj vas menda ne bo jeza pograbila?« ga tolaži hlapec in išče nož v žepu.

»Zakaj bi me jeza pograbila?« se miri graščak, ki mu je bila koža draga. — »Imam še dovolj denarja; gremo po svetu in ti — z nami. Nocoj nas bo že sosed vzel pod streho.«

Sosednji graščak jim da večerjo ter jim odloči dve sobi za prenočevanje. Hlapec vso noč ni zatisnil očesa; neprenehoma sta mu rojila po glavi dva stotaka. Polnoč je že davno minila, ko sliši, da se v sosednji sobi pogovarja graščak s svojo gospo. Hitro smukne k vratom in pri ključavnici posluša.

»Znebiti se ga moram, če bi bil tudi sam zlodej!« reče gospodar svoji ženi. — »Jutri pridemo do morja; tam bomo prenočili na ladji. Midva se uleževa po dolgem navzgor, on pa mora nama pred nogami poprek ležati. Kdor od naju se prvi zbudi, tisti ga sune v morje.«

»Vraga boš sunil, ne mene!« reče tiho zviti hlapec in zleze nazaj v posteljo.

Proti večeru drugega dne pridejo do morja, kjer nameravajo na ladji prenočiti. Uležejo se, kakor sta se gospod in gospa dogovorila. Hlapec leže na določeno mesto in se dela, kakor da bi spal. Ko gospod in gospa zaspita, hlapec vstane, vzame graščakovo ženo in jo položi na svoje mesto, sam pa se uleže h graščaku. Ko se ta čez nekaj časa prebudi, sune z vso močjo svojo ženo, seveda v — morje.

»Rešila sva se!« pravi zraven ležečemu hlapcu.

 »Kaj še!« se hlapec smeje. — »Žene ste se rešili, ne pa mene!«

»Da bi te strela!« zakriči graščak.

»Saj morebiti niste jezni?« se mu smeji poredni hlapec in išče nož.

»Vraga! Kaj bi ne bil, ko si me ob vse pripravil, še celo ob ženo! Tu imaš dvesto goldinarjev, pa se poberi!«

»Pogodba je bila drugačna,« pravi hlapec, potegne nož iz žepa in ureze tri jermene z graščakovega hrbta. Potem pa jo pobriše domov, kjer je čepel, kakor prej v zapečku in varoval svojo mačko. Vsi pa so imeli zdaj dosti jesti in piti.