Pred davnim časom, ko so bivali še velikani na zemlji, sta živela dva brata, ki sta morala staršem trdo delati; za plačilo pa sta dobila več udarcev kot jesti. Ko sta

 nekega dne cepila drva v gozdu pod velikim hrastom, sta sklenila pobegniti.

Poslovila sta se in si obljubila, da se bosta čez pol leta zopet sestala pod istim hrastom.

Mlajši brat je šel po gozdu proti vzhodu in proti večeru prišel do velike votline, v kateri so prebivali velikani. Ti so bili neusmiljeni in so jedli tudi človeško meso. Velikanov tedaj ni bilo doma. Deček, ki o vsem tem ni nič vedel, je sklenil tu prenočiti in se je zato skril pod veliko posteljo. Kmalu nato so prišli velikani domov in legli k počitku. Deček od strahu ni mogel zatisniti očesa in je poslušal, kaj so govorili velikani med seboj. — Prvi je rekel:

»Nedaleč od tod je mlin, v katerem je lepa deklica. Jutri hočem iti ponjo.«

Drugi je dejal, da ve za drevo, pod katerim je zakopan velik zaklad. Zraven tistega drevesa stanuje reven tesar, ki pa o zakladu nič ne ve. Jutri pojde on sam ponj. — Tretji zopet:

»Vem za grad, kjer morajo ljudje daleč nositi vodo. Takoj poleg gradu pa je kamen in na njem sedi velika žaba ter varuje studenec, ki izvira skrit pod kamnom. To žabo hočem jutri ubiti in pokazati graščaku, za kar me bo bogato obdaril.« — Četrti je zopet rekel:

 »Hči našega kralja je hudo bolna, a ji noben zdravnik ne ve zdravila. Pomaga ji pa lahko samo jabolko z jablane, ki rase pred našo votlino. Jutri hočem nesti to jabolko v grad in kralj mi bo dal hčer za ženo.«

Nato so velikani zaspali. Tedaj je deček tiho zlezel iz votline, odtrgal jabolko in odšel. Najprej je tekel k mlinarju in mu rekel:

»Pazite, jutri zjutraj vam hoče velikan ugrabiti vašo hčer!«

Nato je šel k tesarju, mu zapovedal posekati drevo in kopati na tistem mestu. Tesar je slušal in izkopal velik zaklad, ki ga je delil z njim. Od tesarja se je odpravil v grad, kjer je manjkalo vode. Graščaku je velel, naj zapove ubiti žabo in odvaliti kamen. Graščak ga je slušal in njegovi služabniki so našli pod kamnom velik studenec. Za plačilo ga je graščak bogato obdaril.

Nazadnje je šel mladenič v kraljevo palačo, kjer je vse žalovalo zaradi kraljičnine bolezni. Mladenič je velel kralju, naj ga pelje k bolni hčeri, da jo ozdravi. Kralj ga je peljal v hčerino sobo, in ko je stopil tja, je mladenič podal dekletu čudodelno jabolko. Komaj je jabolko použila, je bila zdrava. Iz hvaležnosti mu je kralj dal hčer za ženo. Dal mu je tudi veliko imetje in grad, na katerem sta skupaj prebivala.

Vtem pa je preteklo ravno pol leta in mlajši brat je šel na dogovorjeno mesto. Tu je že našel starejšega brata, ki se mu je pa medtem slabo godilo. Pripovedoval mu je o svoji sreči in ga povabil k sebi na grad. Vendar pa starejši brat ni hotel iti z njim in je rajši šel v votlino velikanov. Upal je, da ga bo doletela enaka sreča kot brata. Legel je pod posteljo in čakal velikanov. Ti so prišli zelo nezadovoljni; povsod so namreč prišli prepozno.

 »Nekdo nas je moral poslušati,« so dejali in pričeli preiskovati votlino.

Pod posteljo so našli starejšega brata, ga zvlekli izpod nje in ga — požrli.

Tako je bil starejši brat kaznovan zavoljo tega, ker ni bil zadovoljen, kar mu je bil ponudil mlajši brat. Mlajši brat pa je še dolgo živel na gradu srečno in zadovoljno s kraljevo hčerjo.