Bil je oče, ki je imel tri sinove. Kakor vsakemu, je prišla tudi njemu zadnja ura. Poklical je svoje tri sinove k postelji in jim rekel: »Premoženja vam ne morem zapustiti, ker ga nimam. Pojdite po svetu službe iskat, boste že kaj našli. Zdi se mi, da boste srečni.«

Oče umrje in sinovi so šli po svetu službe iskat. Pridejo do belega gradu in tu so hoteli vprašati, ali bi ne bilo zanje kaj službe. Ko stopijo v hišo, vidijo grofa, ki je sedel za mizo, zelo zelo žalosten. Vprašajo ga, kaj mu teži srce. Smilil se jim je in radi bi mu pomagali. Pa jim pravi grof:

»Kaj bi vam pravil o svoji veliki nesreči, saj mi ne morete pomagati!« — Dolgo so ga nagovarjali, naj se jim razodene, in dolgo se ni dal sprositi. Končno vendar pravi:

»Naj bo! Pomagati mi sicer ne morete, a človeku je laže, če komu more potožiti. Poslušajte torej: Imel sem tri hčere, pa mi je vse tri pobrala divja žena. Na vrtu imam tudi jablano, ki vsak dan rodi zlato jabolko. Pa nobenega še nisem odtrgal. Vselej, kadar koli ga hočem odtrgati, pride iz tal neka žena, ki me prehiti in odnese jabolko v zemljo. Kako bi tedaj ne bil žalosten!«

Bratje pravijo: — »Hčera res ne vemo kako rešiti, poskusiti pa hočemo svojo srečo zoper ženo in ni vrag, da bi je ne prehiteli!«

Takoj drugi dan je poskusil najstarejši brat. Komaj je bilo jabolko zrelo, že ga je imela žena v roki. Ko se je spet danilo, je že stal srednji brat na vrtu. Ko je bilo zlato jabolko zrelo, skoči in ga hoče odtrgati, "pa kakor bi trenil, se zemlja odpre, iz jame skoči žena in ga prehiti, da sam ni vedel kdaj in kako.

Naslednji dan spet čaka najmlajši brat na vrtu. Jabolko je zrelo — on in žena, ki se je pri tej priči prikazala iz tal, skočita in se oba isti hip stegneta po njem. Toda žena je bila malo prekratka in jo je prehitel. Žena pa se spusti spet v zemljo, toda zdaj se zemlja ni več zagrnila za njo, temveč je ostala globoka jama. Zato so bratje sklenili, da hočejo enega izmed njih spustiti po vrvi v jamo, da vsaj vidi, kaj je tam. Najstarejši brat je bil takoj pri volji. Prinesli so vrv, nanjo privezali kamen in nanj se je usedel brat, ki so mu dali vrvico v roko. To vrvico so privezali za zvonček, ki so ga obesili vrh jame. Ce bi se mu utegnilo hudo goditi, ali če bi spet rad prišel na zemljo, tedaj bo lahko pozvonil.

Spustili so ga v jamo in prišel je na drugi svet. Skoči s kamna in hodi okrog. Kar zagleda žensko in po kratkem pogovoru spozna, da je najstarejša grofova hči. Pelje jo k vrvi, posadi na kamen, potegne za vrvico — in potegnili so jo na beli dan. Ko so vrv spet spustili v jamo, so še njega spravili na zemljo.

Zdaj sede srednji brat na kamen in spustili so še njega v jamo. Ko stopi na trdna tla, gre tudi on malo naokrog in zagleda srednjo grofovo hčer, ki jo tudi spravi na zemljo tako, kakor njegov brat prvo njeno sestro. Tudi njega so nato potegnili iz jame.

Naposled gre v jamo še najmlajši brat. Ko pride na spodnji svet, se čudi, da je tu spodaj vse drugače kakor zgoraj. Gre tedaj malo ogledovat. Končno naleti na deklico in se prične z njo pogovarjati. Med drugim mu pripoveduje tudi, da je njen oče na lepšem svetu mogočen gospod, da jo je ugrabila neka grda ženska, ki je že prej pripravila njenega očeta ob starejši dve njeni sestri. Mladenič ji pove, da sta njeni dve sestri že rešeni, in jo pelje k vrvi. Tudi njo so potegnili na beli dan. — Preden pa sta se ločila, mu je deklica dala v spomin bel robček, v katerem je bilo z rdečimi nitmi všito njeno ime.

Ko so vrv spet spustili v jamo, da bi spravili še njega ven, in ko je hotel ravno sesti na privezan kamen, se kamen odveze in pade na tla tako trdo, da je zemljo predrl. Spet se je naredila globoka luknja. Mladenič je potegnil za vrv, da so jo spustili še niže. Poprijel se je in se spustil v novo jamo.

Čez dolgo časa pride spet na drugi svet in najde tam v svoje začudenje tisto ženo, ki ji je bil vzel zlato jabolko na grofovem vrtu. Ona mu je povedala, da je začarana in da mora ljudem kolikor mogoče veliko škodovati. Pove mu pa tudi, da jo lahko reši, če le hoče.

Mladenič jo povpraša, kaj mu je treba narediti.

Žena mu začne pripovedovati:

»Tukaj vidiš jezero, ki je tako široko, da ne moreš videti čez, ko bi še tako napenjal oči. Tu ti dam golobčka in tri grahova zrna. Golobček te ponese čez jezero. Sedi nanj in v žep daj tri zrna. Ko te bo že težko nosil, vrzi eno zrno v vodo in pri priči bo zrastel hribček, na katerem se bosta lahko odpočila.

Ko te bo prinesel na drugi breg, boš tam zagledal cerkvico. Stopi vanjo, in ko prideš ven, bom že stala pred cerkvijo in blagor tebi in meni — rešena bom.«

Mladenič je sedel na golobčka, dal tri grahova zrna v žep in golobček je letel z njim čez jezero. Daleč ga je prinesel in se zelo upehal. Mladenič vrže v vodo prvo zrno, zrastel je hribček in odpočila sta se. Spet sta letela dalje in golobček se je spet utrudil pod težo, ki jo je nosil. Drugo zrno je padlo v vodo in spet je

zrastel zelen hribček in golobček si je oddahnil. Zletel je v tretje in ga nesel dalje. Nesel ga je daleč daleč in se utrudil. Mladeniča je začelo skrbeti. Eno samo zrno je še imel, pa kraja ni videti nikjer, kaj bo!

Golobček je pešal in moral je vreči tretje zrno v vodo. Spet je pomagal zelen hribček. Ko sta se odpočila, ga je spet zadel golobček in letel z njim dalje, kar vedno dalje. Golobček je že tako težko nosil, da se je s perutnicami že zadeval ob vodo, da je bil mladenič ves moker. Kaj bo, brega le še ni videti! Ravno, ko je golobček že onemogel in padel v vodo, začuti, oj, sreča, trdno zemljo pod nogami. Zlezla sta na suho, čeprav v veliko težavo. Zdaj zagleda mladenič tudi cerkvico pred seboj, ki mu jo je prej zakrivala gosta megla.

Mladenič vesel stopi v cerkev. Ko se vrne, ga žena že čaka in mu iz hvaležnosti podari tri zlate krone.

Nato je ženska izginila, mladenič pa je šel naprej. Ko tako hodi in hodi, se mu dozdeva svet vedno lepši in lepši. Nekega večera pride tudi do velikega gradu. Gre vanj in prosi ljudi, da bi ga prenočili.

Odgovorili so mu, da nimajo prostora, ker bodo zjutraj obhajali ženitovanje starejših dveh grofovih hčera. Zato se je že zbralo toliko gostov, da ne vedo, kje in kako jih bodo spravili čez noč. Rekli so mu tudi: »Ne vemo pa tudi ne, od kod ste in kaj ste? Kaj je vaše opravilo in kaj vas je pripeljalo v ta kraj?« Mladenič ni vedel, kaj bi odgovoril. Pride mu na misel in pravi: »Zlatar sem, stare krone popravljam, pa tudi nove narejam, če mi kdo veli.«

»Če pa je tako, bi nam bili lahko na pomoč. Zlatar še ni prinesel kron nevestama. Če obljubite, da naredite dve kroni do jutri, ko bo čas k poroki, lahko ostanete.«

»Kaj bi jih ne in kako bi jih ne! In še druge priprave ne bom potreboval, kakor kladivo in dva

bokala lešnikov. Samo to vam povem, da morate iti vsi spat, ker svoje umetnije nočem izdati.«

Prav! Vsi so šli spat in on je tolkel lešnike vso noč. Ko so zjutraj vstali, jim pokaže dve kroni od tistih treh, ki mu jih je bila dala tista žena pred cerkvijo. Vse ga je občudovalo in celo povabili so ga, naj po poroki sede k njim za mizo.

Rajali so, da je bilo kaj! Z najmlajšo hčerko je tudi plesal — in veliko plesal. Vroče mu je bilo in obriše si pot s čela. Hči vidi na robčku svoje ime in ga spozna za svojega rešitelja. Tudi on je šele zdaj spoznal svoja brata, njih neveste in beli grad. Kmalu je spoznal tudi najmlajšo hčer za svojo nevesto. Še tisti dan je bilo tudi njuno ženitovanje; četudi ni bilo prepozno, niso šli k poroki, šli so pač šele drugi dan. So bili svatje vsaj en dan več skupaj.

Dolgo in dolgo je živelo vseh šest srečno skupaj na belem gradu — in še zdaj žive, če niso že pomrli.