Živela sta mož in žena, ki pa nista imela otrok. »Ah,« si je želela žena, »vsaj tako dete bi rada, kakor je moj palec, če večjega nisem vredna.« Njena želja se ji —^jf je res izpolnila in dobila je dete, tako (|JF  majceno kakor palec. Zato je dobilo ime Palček.

Ko je bilo Palčku dvanajst let, ga mati pošlje v gozd, da nabere gob za obed. Palčku pa se je v gozdu malce zadremalo, sede na veliko kačjo gobo in zaspi. Pozno ponoči se prebudi. Nekdo se je bil namreč ob njega spotaknil.

»Kaj me brcaš?« se načemeri Palček.

Tisti, ki se je bil spotaknil ob Palčka, je bil namreč tolovaj. Drugi tolovaj je šel za prvim in tudi zadene z nogo ob Palčka.

»Prijatelj,« se zadere Palček, »ali te ni sram, da me po krivici brcaš?«

Tolovaj gleda, gleda, pa nikogar ne vidi. Prižge vžigalico, pa zapazi, da se na gobi repenči majhen možiček. »Ravno tebe potrebujeva, Palček,« pravi vesel prvi tolovaj. »Ti boš najin najboljši pomagač, ker si tako majhen. Hajdi z nama!«

Pa pridejo do bogatega posestnika. Tam pošljeta Palčka v hlev, da jima znotraj odpre, ker hočeta konja ukrasti. Palček se res privleče skozi luknjico v hlev. Razgleda se in vidi dva konja: starega in mladega. Zato kar glasno vpraša tolovaja, ki sta stala pred vrati: »Starega ali mladega?«

»Tiho, Palček, tiho!« ga svari prvi tolovaj. »Sicer se gospodar prebudi, pa pojdemo praznih rok od tu.«

 »Hočete starega ali mladega!« se zadere Palček jezen.

Gospodar se res prebudi in pride z lučjo v hlev. Seveda sta se tolovaja že prej skrila.

»Čemu mi svetiš, norec?« zakriči Palček nad gospodarjem. — Gospodar gleda po vseh kotih, od kod prihaja tako močen glas, pa nikogar ne vidi.

»Prosim te, ne sveti mi vendar naravnost v oči!« se oglasi Palček znova. Gospodarju so se že prej jezili lasje. Ko pa vnovič zasliši odločni glas, pa nikogar ne vidi, se zgrozi in zbeži v hišo.

Medtem pa mu tatovi odženejo najlepšega konja.

Pri drugi hiši je gospodarila ženska. Tolovaji se dogovore, da ji pokradejo maslo, in zopet pošljejo Palčka naprej.

»Veliko ali malo?« vpraša tiste pred durmi.

»Bodi vendar tiho, drugače nam vse pokaziš!« ga svari veliki tolovaj.

Toda Palčku tudi sedaj svarilo ne zaleže.

»Veliko ali malo?« se še bolj zadere in že sedi na polnem loncu masla.

Žena se prebudi in takoj misli, da ji hočejo ukrasti maslo. Zato luči ne prižge, temveč hiti kar v temi v shrambo in zgrabi lonec z maslom, da bi ga odnesla.

»Kam pa me neseš, baba?« se zadere Palček na loncu. Tega se gospodinja tako prestraši, da spusti lonec in zbeži nazaj v sobo ter se dobro zaklene.

Vtem pa ji tolovaji odneso vse maslo.

»Konja in maslo že imamo,« pravi prvi tolovaj. »Zdaj potrebujemo še mesa.« — Pa pridejo do mesarja in zopet naženo Palčka v mesnico.

»Kože hočete ali meso?«

»Tiho, Palček, tiho!« ga učijo tolovaji. »Lahko se prebudi mesar.«

»Torej: kože ali meso?« zakriči Palček in že se spravi na kup mesa. Mesar se res prebudi, steče v

mesnico, pograbi meso in kože ter hoče vse skupaj odnesti.

»Norec, kaj me tako tiščiš?« se oglasi Palček.

»Joj, to je pa gotovo sam vrag!« se prestraši mesar, spusti kože in meso na tla ter zbeži v hišo.

Ko se je tolovajem vse tako posrečilo, odidejo domov v svojo, pod velikim bregom skrito hišo. Pripravijo si dobro večerjo ter jedo in pijo. Za Palčka pa se nihče ne zmeni.

»Hoj, gospodje, kaj pa jaz? Ali naj samo sline požiram?!« se načemeri Palček. »Tudi jaz sem lačen.«

»Ti pa glodaj kože!« se zasmeje prvi tolovaj, drugi pa se mu režijo.

Palček zgrabi šibo in spleza na streho.

»Hišo vam razbijem,« se dere in mlati po strehi. »Vi grdi, nehvaležni tolovaji!«

Pravijo, da še dandanes sedi Palček na strehi, razbija in kriči. Naj ljudje le vidijo, da res ni vredno pomagati tolovajem.