Uboga deklica je imela hudo mačeho. Ta pisana mati je bila vsa zaljubljena v svojo pravo hčerko, ki je ubogo deklico tudi sovražila in preganjala, kjer je le mogla. V bližini je stal grad, v katerem je vsako noč strašilo. V ta grad je nekoč poslala mačeha svojo siroto prenočevat, ker je na tihem mislila, da se je tako znebi.

Sirota je ubogala in bila vesela, da je vsaj preko noči ne bo nihče preganjal. V kuhinji na gradu si je pričela pripravljati večerjo in še preden je bila večerja kuhana, jeje primijavkal mucek: »Deklica, ali bo tudi zame kaj večerje?«

Deklica prijazno odgovori: »O, da, kar v sobo stopi, bova vsaj družno večerjala!«

Deklica je kuhala dalje. Komaj je bil maček v sobi, že se prikaže na pragu kužek: »Deklica, mi boš dala kaj večerje?«

Deklica spet reče: »O, da, kar v sobo stopi, tam že munej čaka!«

Nato pride še petelinček in jo prosi za večerjo. Deklica tudi njega pošlje prav tako prijazno v sobo k mačku in psičku. — Ko je deklica večerjo skuhala, so vsi skupaj jedli, nato pa legli spat.

Ponoči prilomasti v sobo strašen mož. Deklica v strahu zajoka in prične klicati: »Munej, munej, mevkaj,

da me mož ne sne! — Kužej, kužej, lajaj, da me mož ne poje! — Petelinček, poj, poj, da me mož ne požre!«

Maček je zamijavkal, psiček zalajal, petelinček zapel; mož pa se je ustrašil, vrgel v sobo zlat kolovrat in odšel.

S tem kolovratom je prišla sirota zjutraj domov. Požrešna mačeha je zlati kolovrat vzela in drugi večer poslala svojo hčerko-ljubljenko v grad, rekoč: »Če je ta neumnica toliko prinesla, dobiš ti še kaj lepšega in boljšega!« Zato je zvečer poslala njo prenočevat v grad.

Tudi hudobna deklica si je v gradu kuhala večerjo, pa pride maček in jo vpraša: »Deklica, mi boš dala kaj večerje?«

Ona pa ga je ozmerjala: »Zate ni nič, mrha mačja!«

Nato pride psiček in jo prosi za večerjo.

»Poberi se, grdoba!« in ga zapodi.

Nazadnje pride še petelinček in ga nažene: »Jastreb naj te odnese, kruljavec!«

Nato je sama povečerjala in legla spat.

Ponoči spet prilomasti strašni mož in deklica v strahu prične klicati: »Munej, munej, mevkaj, da me mož ne sne!«

Maček pa ji odgovori: »Sama jedla, sama mevkaj!«

Deklica spet: »Kužej, lajaj, da me mož ne poje!«

»Sama jedla, sama lajaj!«

»Petelinček, poj, poj, da me mož ne požre!«

»Sama jedla, sama poj!«

Nihče se ni oglasil zanjo. Strašni mož je zlahka opravil svoje: zgrabil jo je in jo na kose raztrgal, glavo pa postavil na okno.

Ker zjutraj deklice ni bilo domov, jo je šla mati iskat in z grozo je videla, kaj se je s hčerko zgodilo.