Kmet je imel tri sinove. Najstarejši bi se bil rad oženil, pa si tega ni upal povedati očetu. Zato se s srednjim bratom dogovorita, da pojdeta družno iskat nevesto po svetu. Končno se le ojunačita, stopita pred očeta in mu razodeneta svoj sklep, rekoč: »Oče, midva greva po svetu neveste iskat.«

»Joj, sinko! Težko je to za siromaka, kakor smo mi vsi. Kdo naj te vzame?« pravi oče. Vendar se dogovore tako, da gre najstarejši prvi po svetu. Če se njemu posreči, da dobi ženo, potem šele naj gre drugi.

Starejši sin odide ter pride do velikega gozda. Vso pot si lepo žvižga in prepeva. V tistem gozdu pa je imel svojo hišico starček, ki je živel že sto in sedem let. »Kam si namenjen, sinko, ko si tako lepo žvižgaš in brezskrbno prepevaš?« ga vpraša starček.

»Kaj bi si ne žvižgal, kaj bi ne pel, ko pa si grem nevesto iskat!« mu odgovori dečko. »Morda pa le najdem tako, ki bi vzela siromaka za moža.«

»No, saj to ni tako težko,« mu pravi starček. »Kar pojdi po tej poti dalje, in ko prideš iz gozda, zapaziš hišico. Tam se oglasi in zveš vse drugo.«

Dečko se lepo zahvali za dober svet in gre dalje, dokler ne pride do tiste hišice, kakor mu je bil starček povedal. Tam se oglasi in pove, kaj bi rad.

»Tri hčere imamo pri hiši,« pravi mati. »Izberi si, katera ti je po volji, pa pojdita.« — Tretji dan je že najstarejši sin z nevesto doma pri očetu.

»Oče,« reče drugi sin še isti dan. »Tudi meni ni živeti brez žene. Že jutri jo grem tudi jaz iskat.«

Srednjemu bratu se je prav tako godilo kakor starejšemu. Tudi on pride v tisti gozd do onega starčka. Ta ga napoti k hišici ob robu gozda in tam si izbere izmed dveh hčera eno za ženo. Tretji dan se že vrne z njo k očetu.

»Oče!« se oglasi nato najmlajši sin pri očetu. »Tudi jaz bi se rad oženil, čeprav me imate vsi za tepčka. Morda pa le najdem katero, ki me vzame.« — Oče maje z glavo in ga odvrača na vse načine, da bi ga pregovoril. Ker si pa le ne da ničesar dopovedati, ga slednjič vendarle pusti, da si gre tudi on iskat žene po svetu.

In gre, gre še najmlajši sin ter si lepo žvižga in prepeva, ko misli, kako bo lepo, ko bo tudi on pripeljal mlado ženico na dom. Pa pride tako do stare vrbe kraj pota.

»Mižek, kam pa tako veselo?« ga vpraša glas.

»Po svetu, prijatelj; ženo si grem iskat.«

»Hm, če nimaš druge želje, ti to tudi jaz lahko izpolnim. Kar mene vzemi za ženo!« se zopet oglasi isti glas.

»Kdo pa si ti, ki me poznaš in kličeš po imenu?« vpraša Mižek, se ozira okoli sebe, a nikogar ne vidi.

»Jaz sem kačja kraljica.«

»Kje pa vendar tičiš, da te ni videti?«

»V vrbi sem. Kar poglej!«

Mižek pogleda v votlo vrbo in res zagleda dolgo, grdo in ostudno kačo, ki se vije proti njemu in sika z razcepljenim jezičkom. Mižek se je močno prestrašil.

»Vidim, da se me bojiš,« spregovori kača. »Pa bodi brez skrbi. Prav ničesar ti ne storim. Če pa hočeš biti srečen, me poslušaj in napravi, kakor ti naročim: Tu imaš ključek. Če ta ključek v žepu trikrat obrneš, ti da vsega, česar si poželiš. Zdaj pa pojdi domov ter pripravi vse potrebno za gostijo. Potem pridite po mene, in sicer s takim vozom, ki ima lestvenice. Na vozu naj sedi sedem goslačev: šest črnih in en bel.«

Dečko res vzame ključek, ki je bil ves zlat, gre domov in pove očetu vse, kako se mu je godilo. »I, pa poizkusi, če res kaj zmore tvoj ključek,« pravi oče. »Potem bomo že videli, kaj se da napraviti.«

Mižek trikrat obrne zlati ključek.

»Skledo gibanic na mizo!« ukaže. A komaj izgovori, že so na mizi ravnokar pečene gibanice, da se še kadi iz njih.

»Tri vrče vina bi nam ne škodilo,« si misli Mižek in zopet zasuče zlati ključek. In glej! Že stojijo trije vrči sladkega vina pred njimi.

»Sinko, tvoj ključek je pa res nekaj vreden,« pravi oče. »Napravimo torej vse tako, kakor je ukazala kačja kraljica.«

Drugi dan se že peljejo k vrbi, pa tako kakor je naročila kača: z lestvenim vozom in s sedmimi goslači. Ko pridejo tja, se priplazi kača iz vrbe in sika z jezikom. Vsi se je grozno boje in se stiskajo na vozu razen ženina Mižeka.

»Nikar se me ne bojte! Jaz vam samo dobro želim,« spregovori kača in zleze na voz k ženinu na pravo stran. Ta dva sedita spredaj na vozu, vsi domači in povabljeni gostje pa zadaj. Tako se odpeljejo domov, kjer jih je čakala gostija. Gostje si komaj upajo za mizo. Nevesta-kača se potegne pod mizo, le glavo steguje na mizo ter se stiska k ženinu Mižeku, ki sta se mu škodoželjno posmehovala starejša brata, da si je tepček Mižek izbral tako ženo. Ko pa udari ura polnoč, poči grdi kači-nevesti koža in poleg ženina naenkrat vstane prekrasna deklica, vsa v zlati obleki in z zlato krono na glavi.

»Ti si me rešil in me vzel za ženo, ljubi moj Mižek,« pravi ženinu prelepa nevesta. »Odslej sem tvoja in naju moreta ločiti le motika in lopata, pa nič drugega na svetu.«

Tako je tudi bilo. Zadovoljno in srečno sta živela dolgo let. Morda živita še danes, če ju nista ločili motika in lopata.