Svoje dni je hodil majhen deček v gozd po drva. Nekega dne je šel mimo globoke jame, spolznilo mu je in je padel vanjo. V jami je bilo mnogo kač, a prva med njimi je bila kačja kraljica ali kačji lev, bela kača z blestečim demantom na glavi. Deček se je bal kač, vendar mu niso nič hudega storile. Naglo se jih je privadil, le lačen je bil. Videl pa je, kako ližejo kače neki kamen, pa ga je začel tudi sam lizati in ni bil več lačen. Tako je preživel v luknji med kačami sedem dolgih let. Ko je sedmo leto minilo, mu je kačja kraljica rekla:

»Sinko, ti bi šel rad domov, ali ne?«

»Seveda, rad bi šel domov,« ji je odgovoril deček, »samo ne vem, kako.«

»Ne skrbi za to,« mu je odvrnila kačja kraljica, »toda — gorje ti, če nas izdaš!«

Deček je prisegel kačji kraljici, da je ne izda, potem ji je sedel na rep in ona ga je vrgla iz jame.

Deček je šel vesel proti domu. Vsi domači so se mu zelo čudili, ker so mislili, da je že davno mrtev. Na vse načine so ga domači prosili in silili, naj jim pove, kje je bil toliko časa. Deček pa se je branil, dolgo časa se je branil, a ko oni le niso mirovali, jim je povedal, da je bil v jami pri kačji kraljici. Zdaj spet niso prej mirovali, dokler ni obljubil, da jim pokaže kačjo kraljico.

Šli so k jami. Deček je splezal na deseto bukev od jame in glasno zažvižgal. Zažvižgal je prvič — nič, zažvižgal je drugič — zopet nič, zažvižgal je tretjič — in iz jame se je prikazala kačja kraljica, bela kača z demantom na glavi. Žalostno je spregovorila:

»Sinko, sinko, zakaj si mi prisegel, da me ne izdaš?« — Potem je rekla navzočim, naj ji puste, da se še enkrat obrne. A ko se je obrnila, je podrla devetero bukev, le desete ni mogla, na kateri je čepel deček. Sreča njegova, da je splezal na deseto bukev, kajti drugače bi bilo po njem.