V davnih, davnih časih, ko so ljudje še Metuzalemovo starost dosegali, je bilo zapovedano stare ljudi moriti, ki niso imeli več moči za delo.

Neki sin, ki je gojil veliko ljubezen do svojega očeta, ne izvrši zapovedane postave, marveč skrije očeta pod kad, ko je bila splošna preiskava, in ga skrivaj redi. Ta velika sinova ljubezen se mu kmalu obilo poplača.

Kralj tiste dežele, ki je bil brez moškega potomstva, razmišlja, kako bi mogel dobiti najmodrejšega mladeniča v kraljevini svoji hčeri za moža, sebi pa za naslednika. Zato si izmisli tri uganke.

Prvič ukaže vsem mladeničem, ki so za možitev zreli, da se snidejo določenega dne rano pred sončnim vzhodom na visokem hribu in kdor prvi zagleda vzhajajoče sonce, ugane prvo uganko.

Preden se omenjeni sin odpravi na pot, prosi starčka za svet. Oče mu reče: »Ljubi moj sin! Ko prideš na določeni kraj, bodo vsi mladeniči gledali tja, kjer žarko sonce vzhaja, ti pa se obrni k najvišjemu hribu v okolici in ko sonce na njegov vrh vrže prvi žarek, reci:  Kralj, glej sonce! «

Kakor je starček povedal, se je tudi zgodilo. Ko mladeniči dospejo na goro, gledajo željno tja, kjer mora sonce vziti; poučeni sin pa zre na najvišji vrh, in ko sonce pošlje prvi svoj žarek nanj, veli: »Svetla krona, glejte sonce!« — Kralj ga potreplje po rami, rekoč: »Ti si pogodil!« Mladeniči ga obsujejo z vprašanji: »Kako, da si ti gledal od sonca proč?« On pa jim odvrne: »In vendar sem ga prej zagledal kot vi.«

Ko pride sin domov, reče očetu: »To sem že po kraljevi volji uganil, toda ta, ki nam jo je danes naložil, bo, se bojim, presegla tvoj razum.« — »Povej jo!« mu veli starček. Mladenič nadaljuje: »Kdor bo ne obut, ne bos prišel, ugane drugo uganko.«

Starček se nasmeje, rekoč: »Ta je lahka, pa je vendar nihče ne bo uganil kakor ti. Različno bodo ugibali dečki, pa tudi različno bo vsak po svoji domišljiji prišel napravljen: prvi samo v nogavicah, drugi samo v eni nogavici in na drugo nogo bos, spet drugi z eno obuto in drugo boso nogo. Ti pa odtrgaj podplate s svojih čevljev, da bosta nogi obuti in spodaj bosi. Tako kralj tudi misli.«

Napovedani dan pride in dečki hite h kralju na pregled. Poučeni sin dvigne nogi, drugo za drugo, da prepriča kralja, da ni ne bos ne obut. »Dobro, dobro!« veli kralj, »ti si, moj sinko, že drugič pogodil mojo misel.«

Zdaj jim napove tretjo uganko, rekoč: »Pojutrišnjem se spet zberemo tu, in kdor bo imel za klobukom najlepšo rožo, bo rešil najvažnejšo uganko.«

Radoveden na zadnjo uganko, starček komaj pričaka doma svojega sina in ga vpraša: »Kakšno nalogo imate pa zdaj?« — »Oj, ta je zvita,« reče sin. »Kdo bo med toliko lepimi rožami ravno tisto zadel, kijo ima kralj za najlepšo?« »Sinko moj,« reče oče. »Cez pšenični klas ta svet nima rože. Za klobuk ga zatakni, pa je gotova tvoja uganka.«

»Hočem storiti, kakor mi svetujete, dragi oče,« reče sin in odide na polje po klas.

Napovedani dan napoči in dečki vrvijo okrašeni vsak s svojo rožo pred kralja. Ko zagledajo za klobukom svojega tovariša pšenični klas, se prično na glas smejati, rekoč: »Bedak, klas ni roža!«

Kralj že od daleč zapazi med fanti mladeniča s klasom. Stopi k njemu in ga objame, rekoč: »Ti, moje drago dete, moj zlati sin, ti si moj zet, ti si moj vredni naslednik. Ni je, dečki moji, lepše rože od pšeničnega klasa,« reče kralj, obrnjen proti mladini. »Kadar se valovi na polju zibljejo po zlatem klasju, ne moremo najti mesta našemu veselju; ko nam pa iz njegove bele moke prineso na mizo vročo pogačo, nam prijetneje zadiši ko vsaka še tako dišeča vrtna roža. Te rože pridno sadite, še marneje jih plevite!«

Obrnjen k mladeniču s klasom ga kralj vpraša: »Sinek moj, od kod v tebi tolika modrost v tvoji mladosti?« Mladenič se preplaši, ne vedoč, kaj naj odgovori, vendar se kmalu zbere in reče: »Svetli kralj, povedal bi, če bi se ne bal ostre kazni.«

»Ne boj se,« mu kralj prijazno veli.

»Ko je do tega prišlo,« nadaljuje mladenič, »da bi moral vzeti svojemu staremu očetu življenje, sem stopil k starčku in mu rekel:  Predragi moj oče, vi ste mi življenje dali, me ljubeznivo gojili in oskrbovali, pa bi vam zdaj v zahvalo končal življenje? Tega moje srce ne prenese. Rajši vidim, da se meni vzame moje.  Nato mi oče poreko:  Moj sin, naredi veliko kad, pa jo povezni v kotu v veži. Zadaj napravi lino, da bom kdaj pa kdaj mogel ven, ti pa mi boš skrivaj prinašal jesti.  Tako sem storil in očeta do danes ohranil pri življenju. V vsaki važni zadevi mi je dajal navodila in nasvete, kakor je tudi zdaj edino on rešil te uganke.«

Kralja živa otroška ljubezen gane do solz in reče mladeniču: »Ljubi bog, s tem dejanjem si mi postal dvakrat ljubši: tvoje blago in hvaležno srce se je pokazalo v vsej svoji milini, meni pa si snel temno mreno z mojih dušnih oči: zdaj sem šele pričel spoznavati, da so nam modrost, nauki in skušnje starih v našem življenju potrebne, četudi niso več za delo. Odslej naj povsod obvelja ta zapoved: Vsakdo spoštuj vsakega starega! Sinovi pa skrbite za svoje starše hvaležno in ljubeznivo do zadnje ure njihovega življenja!«