Star kralj je imel hčer, lepo in mlado, a tudi razumno in modro, da take ni bilo zlepa. Nje razumnost je zaslula v deveto deželo. Oče je želel, da se omoži, in ji je cesto tudi prigovarjal. A ona se je branila in branila ter se izgovarjala: »Saj mi ni še sile, niti me ne veseli.« Oče pa jo sili in sili, da se naposled lepa kraljična vda.

»Naj bo po vaši želji,« reče, »ali to vam povem, da vzamem samo tistega, ki mi zastavi tako uganko, da je ne bom znala uganiti. A to vas prosim, naj umrje vsak, kateremu uganko uganem.«

Kralj si misli: — Kaj bi se ustila. Ženska glava si, čeprav si najbistroumnejša. Na koncu se vendar najde mož, ki te premodri. — In ji dovoli, kar je prosila. Od vseh strani so prihajali snubači, iz daljnih in bližnjih krajev. Bilo jih je vsake bire: plemenitih in neplemenitih, bogatih in ubogih, toda noben ni znal zastaviti uganke, da bi je kraljična ne uganila. Vsakemu je rabelj odrobil glavo.

V neki vasici je živela uboga ženica s svojim sinom. Drugega nista imela nego nekaj kokoši in golobov. Njen sin je stopal v dvajseto leto in je bil čvrst mladenič. Zato reče materi: »Tudi jaz grem kraljični zastavit uganko.«

Mati mu brani, kakor ve in zna, prosi ga in zaklinja, naj nikamor ne hodi po neumnosti izgubljat mlade glave. Ali sin se ne da preprositi. Ko mati vidi, da ne more sina pregovoriti, ji pride na misel, da bi

bilo bolje, če ga sama umori. Ljubše ji je, da umrje od njene roke kot od rabljeve. Zato na videz privoli in speče sinu dva goloba za na pot. A goloba je bila zastrupila. S sinom je šel tudi domači pes, kodrasti Grivec. Ko že dalj časa hodita, vidi mladenič, da je Grivec lačen. Vrže mu oba goloba. Ta hip zajetni pes pogine. Mladenič ga pusti tam in odide. Ko gre tako dalje, se mu začne pot izgubljati, da naposled o potu ni bilo nikjer sledu. Zato se vrne. Ko pride na mesto, kjer je ležal pes, ga že ni bilo več, a namesto njega je ležalo dvanajst mrtvih vranov. Pobere jih in gre dalje. Na poti ga zajame mrak, da je moral prenočiti v gozdu. A ponoči pride mimo njega četa razbojnikov, bilo jih je štiriindvajset. Odvedo ga s seboj v skrivališče. Mladenič je imel pri sebi še tiste vrane. Oskubel jih je, porezal jim glave in noge in jih dal razbojnikom, da si jih napravijo za večerjo. — In res so jedli in vsi poginili.

Drugi dan se napoti mladenič dalje. Skoraj pride iz gozda na plan ter od daleč zagleda mesto, a na hribu kraljevi grad. Zdaj začne premišljevati, katero uganko bi kraljični zastavil. Misli in misli ter se naposled domisli, da bo najbolje, če ji zastavi to, kar je na poti do nje izkusil in sam videl. Zato se oglasi v gradu in hitro ga odvedo pred kraljično, ki ga je čakala sredi svojih dvorjanic na kraljevskem stolu.

Mladenič pogumno stopi prednjo, in ko mu ukaže, spregovori in reče: »Dva mrtveca sta ubila živega; a ta, ki je bil zdaj mrtev — je ubil drugih dvanajst, in teh dvanajst mrtvih — je ubilo drugih štiriindvajset; toda tisti, ki bi ga imela prva dva ubiti — še živi. Kaj je to?«

Kraljična premišlja in pregleduje vse knjige, v katerih so bile uganke zapisane. Zunaj je bil rabelj že pripravil klado, na katero bi mladenič položil glavo, da bi mu jo odsekal, a notri si je kraljična trla glavo in se naposled vdala in priznala, da te zastavice ne more uganiti. Velela je mladeniču, naj ji raztolmači. On reče:

»Ko sem se bil namenil k vam, mi je mati branila. Da pa bi me vi ne dali umoriti, me je hotela zastrupiti s tem, da mi je spekla dva goloba, ki sta bila zastrupljena. Na potu sem ju dal svojemu lačnemu psu, ki je mahoma poginil. Tega psa je prišlo jest dvanajst vranov, a vrane je pojedlo spet štiriindvajset razbojnikov. To je dogodek, ki se je pripetil meni na poti k vam.«

Kraljična se je vdala in še tisti večer sta se poročila. Kralj je ukazal narediti veliko večerjo, in ko so se najedli in napili, je udaril ob mizo in rekel, da še nikoli ni bil tako vesel. Naposled je še plesal s kuhinjsko deklo, da mu je na glavi odskakovala krona.