Pri hiši so imeli psa, ki je bil zelo star. Zaradi tega so ga spodili od hiše. Pes je šel od doma in vso pot jokal. Med potjo ga sreča volk. Vpraša ga: »Kaj ti je, psiček, da jokaš?« — »Saj mi ne moreš pomagati, kaj bi ti pravil,« mu odvrne pes. Toda volk je silil v psa in ta mu pove svojo nesrečo. Volk mu nato reče: »Če ni nič drugega, ti tu lahko pomagam. Poslušaj me! Jutri bodo tvoj gospodar in njegova družina na senožeti kosili. Opoldne jim bo prinesla gospodinja južino. S seboj bo vzela tudi svoje najmlajše dete. Ko bodo pojedli, bodo šli vsi na delo, otroka bodo pa pustili v senci na robu gozda. Ti se skrij za mejo; ko bodo odšli na njivo, se splazi k otroku. Takrat bom prišel iz gozda in bom hotel odnesti otroka. Takoj začni lajati. Ko pridejo domači gledat, kaj je, bom zbežal. Ti pa teci za mano, toda ne smeš me oklati.«

Kakor sta se dogovorila, tako se je zgodilo. Mati je prinesla otroka in južino, pes pa se je približal, ko so bili vsi na polju. Kmalu se je priplazil volk in hotel pograbiti otroka. Pes je lajal, domači so prihiteli, volk je zbežal v gozd, pes pa za njim. Toda pes se je tako ojunačil, da je pozabil na zagotovilo, da volka ne bo napadel. Krepko ga je zgrabil za nogo in mu vsekal globoko rano. Volk je tuleč izginil, psa pa so domači veselo sprejeli v hišo in mu dali kruha ter sira, ker je rešil otroka. Zvečer je odšel pes iz hiše malo po vasi. Kar mu pride nasproti volk. Hudo ga ozmerja in mu pravi: »Zakaj si me ogrizel, ko sem ti dejal, da me ne smeš? Pozivam te na dvoboj. Tamle za vasjo ob gozdu te bom čakal s svojim tovarišem. Tudi ti pripelji pričo s seboj. Če ne prideš, te bom snedel s kožo in kostmi vred!«

Žalostno jo je mahnil pes proti domu, iz oči so mu tekle grenke solze in venomer je govoril sam s seboj: »Kje bom dobil tovariša, da me bo spremljal? Če dobim drugega psa, kaj mi pomaga to? Volk dobi drugega volka in oba sva izgubljena.« To je slišal maček, ki je šel mimo, pa je dejal psu: »Kaj jokaš, saj ti ni nič hudega!« Toda pes mu je odgovoril: »Kaj ti veš! Volk mi je dejal, da se bova spoprijela in da moram pripeljati s seboj pričo, kakor jo bo on.« Maček mu je odvrnil: »Če ni hujšega, bodi brez skrbi. Jaz pojdem s teboj!« Toda pes je dalje tožil: »Kaj boš ti ubogi muc! Saj te še nihče videl ne bo!« Končno se je pes vendarle vdal.

Naslednjo noč je maček počakal psa. Odšla sta proti gozdu. Maček je šel pred psom z visoko dvignjenim repom. Bližala sta se gozdu, kjer ju je že čakal volk, ki si je izbral za tovariša medveda. Ko sta volk in medved zagledala, kako prihajata dva proti njima, je dejal volk medvedu: »Glej, glej, kakšno žival pelje pes pred seboj! Kakšna živina je pač to? Veš kaj: jaz se skrijem tukaj v listje, ti, medved, pa žlezi na hrast.« Volk se je skril v listje, medved je zlezel na hrast. Ves prestrašen je volk poslušal, kaj bo. Pri tem je nekoliko vzdignil glavo, da je listje zašumelo. Maček je zaslišal šum in je mislil, da je miška, ko je zagledal volkovo uho. Hitro je skočil in zgrabil uho s tacami. Volk se je prestrašil še huje, skočil je pokonci in se zaletel v bližnjo skalo, da se je ubil. Maček se je zbal volka in skočil na hrast, kjer je skrit čepel medved. Ko ga je medved zagledal, si je mislil: »Volka je že ubil, zdaj bo pa še mene. Ne pomaga drugega, kot da skočim z drevesa in zbežim.« Hitro je skočil na tla in tako nesrečno padel na tisto skalo, kjer se je že ponesrečil volk, da se je tudi sam ubil. Tedaj je skočil maček k psu in mu dejal: »Ali si videl, kaj sem storil? Pa me nisi hotel za tovariša! Še preden si se ti zavedel, sem ubil dve zveri. Ti nisi storil ničesar, jaz sem pokončal oba!« Pes se mu je ves srečen zahvalil in oba sta odšla vesela domov.