Bila sta oče in mati, ki sta imela tri hčere. Nesreča pa je hotela, da se jim ni približal niti en ženin. To je močno jezilo mater, oče pa je rekel: »Hočem jih omožiti, če jih imam dati samemu hudiču!« Vrag je bil takoj pripravljen, da ugrabi tri duše. Računal pa je na žensko radovednost. Napravljen kot grofje prišel k očetu in ga zaprosil za starejšo hčer. Z velikim veseljem mu jo je dal, češ: če je ne dam takemu gospodu, komu pak?! Vrag jo je odpeljal v neki navidezen grad in ji rekel: »Drugega opravila nimaš, kot da nosiš iz sobe v sobo tole zlato jabolko, le v dvanajsto sobo ne smeš pogledati!« Ona vzame zlato jabolko ter teka po gradu iz sobe v sobo. Pride do vrat dvanajste sobe; tu postoji in si misli: — Kaj neki bi bilo, četudi pogledam? Do zdaj je bila vsaka soba lepša, in kdo ve, kaj je šele v tej? — Radovednost jo premaga, odpre in zagleda pekel, kako vragi mučijo uboge duše. Zlato jabolko pa ji je padlo v pekel, kjer je zgorelo. Vsa zmučena zapre vrata in teče proč. Tedaj jo sreča njen mož — vrag. »Kje je jabolko?« zavpije in pahne še njo v peklensko brezno.

Nato se odpravi vrag k očetu in mu takole laže: »Moji ženi je silno dolgočasno; pustite z mano vašo drugo hčer, dobro se ji bo godilo.« Oče dovoli. Toda doletela jo je enaka usoda kakor njeno starejšo sestro. Pogledala je v pekel, kamor ji je padlo zlato jabolko. Notri zagleda tudi svojo sestro, ki ji pravi: »Gorje nama, sestrica, v peklu sva, od koder ni rešitve!« Vrag priteče in pahne še njo v pekel, ker ni imela več zlatega jabolka.

Vrag se napoti tretjič k očetu. Reče mu: »Kjer sta že dve, naj bo še tretja! Dovolite, da odpeljem še najmlajšo hčer; malo se bomo poveselili, ker nas bo lepa družba!« Vrag odpelje tako še najmlajšo hčer, ki je bila pa bolj zvita, kot si je vrag mislil. Ko ji je dal zlato jabolko in ji prepovedal, da ne sme pogledati v dvanajsto sobo, si je mislila: — Že vem, kaj storim: zlato jabolko zavežem v predpasnik, da mi ne odleti. Ker pa ne vidim tu svojih sester — že ni vse v redu. Moram pogledati! — Gre in odpre kar naravnost dvanajsto sobo, kjer se ji pokaže strašna slika: njeni sestri sta v peklenskem breznu. Obe vpijeta: »Oh, sestrica, reši naju, reši, ker imaš še tisto nesrečno zlato jabolko!« Ona pa jima reče: »Samo malo potrpita, pa vaju rešim!« Ko pride vrag domov, jo takoj vpraša, ali ima še zlato jabolko. Pomoli mu ga pod nos — in vrag si od jeze odgrizne spodnjo ustnico.

Nekega dne vzame mlajša sestra velik koš, gre v pekel po eno sestro in jo pokrije v košu. Ko pride vrag domov, mu reče: »Nesi, nesi našim domov tale dar! Kar na rame zadeni in ne glej, kaj jim darujem; možje naj ne bodo preveč radovedni. Če bi pa hotel pogledati, bom takoj za teboj in ti že zakričim: vidim, vidim!« Tako je poučila tudi sestro v košu, kaj in kako naj reče, če bi hotel vrag pokukati v koš. Vrag zadene koš na hrbet in nese proti hiši nesrečnih — ukletih hčera. Potil je res krvavi pot, ker je nesel babo v košu. Ko pride do hišnega praga, zvrne koš kar v hišo, ne da bi pogledal, in odhiti proti domu.

Čez nekaj dni mu napravi še en koš »daril« za svoje starše, ki jih nese vrag prevaranim roditeljem. Malo je bil sicer nejevoljen, a kaj: babo je treba ubogati! In tako je nesel in rešil iz pekla sam vrag že dve sestri.

Nekega dne pa mu reče žena: »Ti, potem ko se vrneš, dobiš zunaj v veži še en koš daril za moje starše. Bodi tako dober in nesi! Pa ne bodi radoveden, veš — saj je tako zadnjič!« Vrag se je malo jezil, vendar ni nič rekel in odšel. Medtem pa je ona naredila nekakšno ženo iz slame, oblekla jo je v svojo obleko in jo postavila pred peč. V peči je zakurila ogenj, slamnati ženi pa je dala v roko lopar, češ da ona potika v peč. Sama pa je sedla v koš in se pogrnila.

Čez nekaj časa pride vrag domov, zadene koš in reče proti slamnati ženi: »Zdaj grem, da veš!« Po poti pa je bil silno radoveden, kaj neki nosi toliko na dom. Že hoče vzeti koš z ramen, kar zavpije v košu: »Vidim, vidim!« — Če vidiš, pa vidi! si misli vrag in teče dalje. Mislil je, da ga le žena zalezuje.

Pride do hiše, vrže koš v hišo in steče domov. Doma pa je slamnata žena še vedno potikala v peč. Reče ji: »Nesel sem, veš, a upam, da zadnjič!« Slamnata žena pa kar molči.

»No, ali si jezna ali kaj?« ji reče in jo hoče malo poriniti, a začuti šum — slame. Šele zdaj zapazi vrag veliko prevaro. Pograbi slamnato babo in jo porine v peč. Nato steče v pekel, kjer tudi starejših dveh sester ni bilo več. Potem pa hiti na njihov dom, ali medtem je izgubil vrag vso moč do te hiše. Jezno je udaril ob ogel, da se je pol hiše podrlo.