|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Železni prstan

Pri  bajti na kraju vasi je nekoč živela siromašna žena, ki je imela sina edinca. S težkim delom je mati preživljala sebe in otroka. Ko je sin dorastel v dečka, je spoznal, kako težko je njuno življenje. Odločil se je, da ne bo več v breme

sirotni materi in da si poišče kruha pri drugih ljudeh.

Stopi v službo, in ko zasluži tri krajcarje, se ga poloti želja, da bi šel po svetu za kruhom in za srečo. Poslovi se od matere, vzame s sabo tri krajcarje in se odpravi na pot.

Dolgo hodi po poti in naposled prispe v neznano vas. Lačen je in že se odloči, da si kupi za krajcar kruha, kar zagleda na vasi tropo otrok, ki kamnajo starega in bednega psa. Zasmili se mu žival, pa stopi k mladeničem in jih prosi, naj puste psa pri miru. Hudobneži se mu posmehujejo in še dalje obmetavajo žival s kamenjem. Tedaj jim reče deček: »Pustite meni psa, dam vam zanj krajcar!« Otročaji so zadovoljni, vzamejo krajcar in prepuste žival dečku.

Dalje potuje deček po svetu v soncu in vročini in ob njegovi strani hodi pes. Na poti ga žival ogovori in mu pravi: »Življenje si mi rešil. Kako naj ti poplačam? Pri tebi ostanem, morda me boš kdaj še potreboval.« Tako korakata dalje po svetu.

Po dolgi hoji prispe deček v drugo vas. Truden in lačen je od dolge poti in že si hoče kupiti za krajcar kruha, kar zagleda na mostu nad globoko vodo kopo otrok z vrečo v rokah. Stopi k njim in jih vpraša, kaj imajo v reči, in otroci mu povedo, da so zavezali vanjo staro mačko, ki jo bodo zdaj vrgli v valove.

Dečku se žival zasmili, pa poprosi otroke, naj jo dajo njemu in on jim plača krajcar. Otroci odvežejo vrečo in mu dajo mačko, deček pa seže v žep ter jim izroči krajcar.

Od tod potuje deček dalje po svetu. Z njim hodita pes in mačka. Med potom se oglasi mačka in pravi: »Življenje si mi otel. Kako naj ti poplačam? Pri tebi ostanem, morda me boš še potreboval.«

Dolgo hodi deček v spremstvu psa in mačke, ko pride do zelenega pašnika. Na pašniku, tik poti, zagleda pastirja, ki vihti dolgo palico in ubija pisano kačo. »Kaj delaš?« vpraša deček pastirja. In pastir mu odgovori: »Grdo kačo ubijam.« A tudi ta žival se dečku zasmili, zato prosi pastirja, naj jo prepusti njemu. Obljubi mu krajcar za plačilo. Pastir vzame denar in mu prepusti kačo.

Tako potujejo naprej deček, pes, mačka in kača. Na poti se kača oglasi in pravi: »Življenje si mi otel. Kako naj ti poplačam? S tabo ne morem hoditi po svetu, ker sem preveč osovražena; zato pojdi v grad mojega očeta, kralja vseh kač, dala ti bom železni prstan in dokler ga boš imel, se ti bo izpolnilo vse, kar boš želel. Pomni pa dobro, kar ti še povem! Ko pridemo do gradu, se ustavi pred vhodom, in ko ti bom vrgla prstan v roke, se ulezi na tla; kajti takrat se bo moj oče, kralj vseh kač, hudo razsrdil in bo zamahnil z repom, da se bo zemlja stresla.« Deček odgovori, da je vse razumel in da bo storil, kakor mu je svetovala.

Preko pašnika dospe deček v spremstvu živali pod visoko goro. Od tod plezajo po strmini med grmovjem in med skalami, kakor jim kača kaže pot. Pridejo pod vrh gore. Tam je bila visoka navpična skala in pod to skalo je bil grad kralja vseh kač. Kača pripelje dečka do vhoda in mu reče, naj tam počaka. Sama se splazi v grad in po kratkem času mu vrže v roko železni

prstan. Deček ga vzame, nato se vrže hitro na tla, kakor mu je bilo naročeno. Takrat zašumi kakor vihar in kralj vseh kač zamahne s tako silo pred vhodom, da se zemlja strese. Nato se vse pomiri.

Deček vstane in se vrne v dolino. Dolgo že ni jedel, zato čuti lakoto v sebi. No, sedaj mu je vse laže kot prej. Sede kraj poti in si poželi jedi in glej, že so pred njim. Naje se in nasiti tudi živali, nato krene proti domu, da osreči mater in sebe.

Zveseli se mati, ko ugleda sina, čeprav se je vrnil navidezno ubog, kakor je bil prej. Deček pa ji ničesar ne pove.

Zvečer gresta mati in sin počivat. Ko ležeta v posteljo in ko mati zaspi, si deček želi, da bi bila na mestu, kjer je domača hiša, prelepa palača z visokimi okni in prostranimi sobami. V teh sobah naj bi bila lepa oprava in draga posoda. Mati in on naj bi se zbudila v mehkih in lepih posteljah. V omarah naj bi bila najlepša oblačila in v izbi na mizi naj bi bila najboljša jedila. Okoli palače naj bi se razprostiral lep vrt in v njem naj bi cvetele pisane cvetlice.

Kar je deček mislil, se je tudi zgodilo.

Ko se mati zjutraj zbudi, se zelo začudi. Namesto v stari bajti se znajde v prelepi palači, mesto na trdi postelji se zbudi na mehkih belih blazinah v prelepi sobi. Vstane in gre iz sobe v sobo in druga je lepša od druge. Pride v izbo in vidi mizo obloženo z najboljšimi jedili. Naposled stopi v sobo k sinu in ga vpraša v strahu in veselju, kako je mogoče, da se je tako izpremenilo. Deček ji pove vse po vrsti, kako je hodil po svetu, kaj je doživel in kako je dobil železni prstan.

Zdaj živita mati in sin srečna in vesela. Ničesar jima ne manjka; kar si le poželita, vse se jima izpolni.

Sčasom doraste deček v mladeniča in mati se postara, da ne zmore več vseh hišnih del. Odloči se

mladenič, da se poroči. Reče torej materi: »Grem, da si poiščem nevesto in jo pripeljem na dom. Tako boste živeli v miru in ne bo vam treba toliko delati in skrbeti.«

Mladenič se odpravi in gre naravnost do kralja tiste dežele ter ga prosi, naj bi mu dal hčer za ženo. Kralj se zavzame in se skoraj razhudi, češ kako si upa preprost človek prositi za roko njegove hčere. A slišal je bil o mladeničevi sreči in o prelepi palači, pa si misli: »Kar tako ga ne odženem; postavim mu pogoje, in ker jih ne bo mogel izvršiti, bo moral oditi praznih rok.« Obrne se k mladeniču ter mu pravi: »Dam ti hčer za ženo, če postaviš na moj vrt najlepšo in največjo smreko, ki raste v gozdu.«

Drugo jutro vstane kralj ob zori in se nemalo začudi, ko vidi v vrtu največjo in najlepšo smreko, kar jih je bilo v gozdu. A tudi sedaj se obotavlja in noče dati snubcu besede. Reče mu drugič: »Dam ti hčer za ženo, če zgradiš poleg mojega gradu palačo iz samega stekla.«

Naslednji dan vstane zelo zgodaj in poleg gradu ugleda palačo iz samega stekla. Še v tretje pravi mladeniču: »Dam ti hčer za ženo, če narediš, da bo peljala od tvojega gradu do mojega široka cesta in da bodo rasla ob cesti najlepša drevesa, pa tako, da bo vsako drugačno in da bo na vsakem drevesu prepevala druga ptica.«

Tretji dan vstane kralj zarana in vidi, da drži od njegovega gradu do mladeničevega široka cesta in da rasejo ob cesti drevesa, od katerih je vsako drugačno in poje na vsakem drevesu druga ptica.

Sedaj se kralj ne more več ustavljati; vda se ter obljubi mladeniču hčer v zakon.

Bilo pa je tako, da je ljubila kraljeva hči princa iz sosedne dežele in je nanj čakala, da pride in jo zasnubi. Zdaj izve, da jo je oče obljubil drugemu

v zakon. Očetovi volji se ne more ustavljati, a v srcu sklene, da se bo maščevala nad mladeničem.

Kralj priredi bogato gostijo in mladenič ter princesinja se poročita. Po poroki odpelje mladi mož svojo ženo na novi dom in njegova mati jo sprejme rade volje in z odprtimi rokami.

Kraljeva hči je navidezno zadovoljna, prijazna je do mladeniča in njegove matere. Mladenič je vesel, ker misli, da je osrečil nevesto, mater in sebe. Pa čeravno se nevesta dobrika mlademu možu, kuje v srcu črne naklepe in komaj čaka, da bi se ga iznebila.

Ko nekoč najde kraljeva hči mladeniča na samem, ga vpraša sladko in zaupljivo: »Povej mi, kako je to, da lahko narediš vse, kar hočeš?« Mladenič se spočetka obotavlja, a naposled ji vse zaupa in ji pove, da ima železni prstan in kar si želi, vse se mu izpolni. Nato vpraša kraljeva hči: »In kje hraniš železni prstan?« On ji pove, da ga nosi privezanega na vrvici okoli vratu.

Ko gresta zvečer počivat in ko mladenič zaspi, se skloni kraljeva hči k njemu, mu odpne srajco, prereže s škarjami vrvico in mu vzame prstan.

Drugo jutro se mladenič zbudi in ne more verjeti svojim očem. Znajde se v bajti, ki sta jo imela z materjo, preden je dobil železni prstan. Lepe palače ni bilo nikjer, pa tudi princesinja je bila izginila. Žalosten in potrt hodi okoli in ne ve, kaj bi počel; pa stopita k njemu pes in mačka ter ga ogovorita: »Pojdimo iskat prstan, morda ga le najdemo. Služiti ti hočeva, in kar želiš, vse narediva.« Zadovoljen je mladenič in vsi trije se odpravijo po svetu iskat čudodelni prstan.

Hodijo skozi mesta in vasi, skozi globoke gozdove in preko razsežnih planjav in pridejo naposled do velike puščave. Gredo skozi puščavo in ne vidijo nikjer bilke ne drevesa, ne studenca ne človekovega

bivališča, in ko pridejo onkraj puščave, zagledajo pred sabo široko morje. Ustavijo se na bregu morja in mladenič je še bolj žalosten. Pes in mačka pa ga potolažita in rečeta: »Tu ostani in naju počakaj: midva greva v vodo, preplavava morje, in če najdeva železni prstan onkraj morja, ti ga prineseva.« Mladenič je zadovoljen in živali skočita v vodo.

Plavata noč in dan po morju in tretje jutro dosežeta drugi breg ter stopita na suho. Hodita po tuji deželi in ne hodita dolgo, ko prideta do prelepega gradu. Ustavita se pred obzidjem, a v grad ne moreta, kajti vrata so bila zaprta. Pa gresta okoli obzidja in prideta do drevesa tik ob zidu. Ustavita se in mačka pravi psu: »Tu me počakaj; jaz splezam po drevesu na zid in grem od tod v grad in pogledam, ali je v njem železni prstan.«

Mačka spleza na drevo, z drevesa skoči na zid, z zida pa na tla. Sedaj gre v grad in zamijavka, kakor je pri mački v navadi. Takoj prihiti kraljeva hči, pogleda mačko in pravi princu iz sosednje dežele, s katerim je sedaj tu živela: »Glej, prav tako mačko smo imeli na prejšnjem domu! Naj ostane kar pri nas, nam bo vsaj miši lovila.«

Mačka ostane v gradu in stika skrivaj po vseh kotih in po vseh prostorih, da bi našla železni prstan, a vse zaman. Povsod je že bila, vse preiskala, le v princesinjino sobo se ji ni posrečilo priti. Nekoč najde vrata v to sobo odprta; zmuzne se skoznje in skoči pod posteljo, da bi se skrila. Tako čaka večera in noči.

Zvečer prideta princ in princesinja v sobo, in ko ležeta počivat ter zaspita, se splazi mačka izpod postelje in išče po sobi, da bi našla železni prstan. Kar zagleda drobno miško, in, hop, plane nanjo ter jo zgrabi. Miška pa se oglasi in pravi: »Pusti me živeti, za plačilo ti poiščem in prinesem železni prstan.« Mačka jo izpusti in miška steče pod omaro ter prične

glodati les. Gloda, gloda in naposled se pregloda v omaro. Zleze vanjo in prinese ven železni prstan. Izroči ga mački, sama pa skoči v luknjico.

Zdaj razmišlja mačka, kaj naj naredi, da pride neopažena iz sobe. Pa začne mijavkati in mijavka, dokler se ne zbudi princesinja, ki vstane iz postelje ter jo zapodi skozi vrata.

Mačka nese železni prstan iz gradu, skoči na obzidje in spleza po drevesu na tla. Tu najde psa in mu pove, da je našla, kar sta iskala.

Sedaj potujeta zopet proti domu. Prideta do morja, skočita v vodo in plavata proti drugemu bregu. Ko pa sta sredi morja, reče pes: »Daj, da nesem jaz prstan! Ničesar še nisem storil za gospodarja, da bi mu poplačal dobroto, ko me je rešil iz rok hudobnežev.« Mačka se brani in mu neče dati prstana in tako se prepirata, v prepiru pa pade mački prstan iz gobčka v morje.

Hudo žalostna sta oba. Molče plavata dalje. Zgodi se pa, da priplava mimo zlata riba. Pes jo popade, a riba ga prosi: »Pusti mi življenje; za plačilo ti prinesem železni prstan, ki leži na dnu morja.« Pes izpusti ribo; riba splava v globino morja, prinese železni prstan in mu ga da. Zopet sta živali veseli in plavata urno proti bregu.

Ko priplavata pes in mačka tretji dan k bregu, najdeta tam mladeniča, ki ju je čakal. Pes mu izroči prstan in mačka mu pripoveduje, kje in kako ga je dobila. Zdaj se vrnejo vsi trije proti domu.

Doma pove mladenič sirotni materi, da je zopet našel železni prstan, in tudi ona je srečna in vesela. In mladenič priveze prstan na vrvico ter si ga obesi okoli vratu. Potem si misli in reče: »Princ in princesinja naj živita odslej v tej revni bajti, mi pa se preselimo v prelepi grad onkraj morja.«

In zgodilo se je tako.

 

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:




zanositev
Lelly28 RR

Ali ste se na zanositev pripravljale z npr. telovadbo, zdravo prehrano, refleksno masažo ali čim podobnim?