|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
OTROŠKI KOTIČEK > 0-2 > Pravljice in pesmice > Uporabniki pišejo...> > Kako je Flikec našel svojo srečo

Kako je Flikec našel svojo srečo

V velikem mestu, točno nasproti najbolj prometne ceste, stoji ogromna zgradba in na najvišjem oknu izza okna kuka mala glavica.

»1, 2, 3, 4, 7, 11,...« mala glavica prešteva ptičke in maha ter poje in pleše. Od prehudega dela postaja mala glavica žejna in hop in že je v kuhinji.

»Mamica, žejna sem. Mi lahko prosim daš kozarec vode?«

»Seveda, draga moja, izvoli.«

Mali glavici je ime Ema in zelo rada ima živali. Od vseh živali ima najrajši kužke in ne mine dan, da si pred spanjem ne bi zaželela drugega kot zgodbo o malem kužku Flikcu. Pa pojdimo na začetek te zgodbe.

Flikec je bil mali kodrasti kužek, ki so ga dobri ljudje rešili pred hudobnim lastnikom, tako da so ga odpeljali v varno pasje zavetišče. Tam ga je ohranjal pri življenju samo »pasji instinkt«, da ga nekje resnično čaka sreča. Za nič na svetu ne bi rad zamudil dneva, ko ga bodo sprejele tiste iskrene zlate otroške rokice. Ja, saj je v svojem ranem otroštvu vendarle videl kup otrok, ki so srečni sprehajali svoje lepo počesane in čiste kužke v parkih. Menil je, da bo tudi njegova usoda taka. Na začetku bodo padci, na višku svoje moči pa bo ležal na mehki odejici poleg svojega malega gospodarja.

V pasjem zavetišču je bilo še vedno precej hudo, pa čeprav je bila skrbnica zelo prijazna in se je resnično trudila, da bi si mali kužek opomogel. Bi ji v znak hvaležnosti lahko vsaj zalajal? Pa ni šlo. Prešibek je bil. Ko so mu z injekcijsko iglo, po kateri naj bi teklo zdravilo, prebodli malo suho tačko, je le globoko vzdihnil. Zabolelo ga je, ker je bila tačka presuha in je veterinarka brez težav zadela v malo kost. Ubogi mali Flikec!

Minevali so dnevi in tedni. Flikec se je še vedno počutil zelo slabo, vendar je postopoma pridobil nekaj kilogramov. Ko je prišel v pasje zavetišče, ga je močno bolelo levo oko, in to vse od takrat, ko ga je zlobni gospodar zadnjič udaril. Verjetno je takrat poškodoval njegovo oko. V veterinarski ambulanti so se pogovarjali, da bo težko rešiti njegovo oko. Na koncu se je izkazalo, da bo to nemogoče. No ja, Flikec je bil vseeno srečen, da ima vsaj še enega, štiri zdrave tačke in srce, ki bije za nekoga, ki ga do takrat še ni poznal.

Nekega dne, ko je Flikec ravno zajtrkoval svoj kraljevski obrok (skleda čisto pravih pasjih briketov), je na parkirnem prostoru pasjega zavetišča zaslišal vesel otroški pisk in vrisk. Mala kuštrava ušesa so napela vse svoje strune in repek je od veselja zamahedral, kot že dolgo ne. Ni si zaželel drugega kot to, da bi veselega otroka vsaj za trenutek ugledal. Kraljevski zajtrk ni bil več pomemben. Vstal je na svoje štiri tačke in smrček veselo pritisnil skozi jekleno kletko. Vrata so se odprla in mala punčka, iskrivih oči, je stekla naravnost k njemu.

»Mami, točno tak je bil naš kužek, tega bi želela!«

Flikec ni verjel svojim ušesom in od veselja sta mu ušli dve kapljici. Postalo mu je nerodno, mala punčka pa: »Poglej, kako me je vesel, celo polulal se je!«

Prijazna skrbnica je odklenila njegovo kletko in male drobne rokice so Flikca objele in mu na smrček pritisnile poljubček. Flikec je previdno položil glavico v dekličine roke in upal, da se sreča, ki ga je doletela, nikoli ne konča. Ko je dvignil glavo, je videl, da imata skrbnica in dekličina mama orošene oči. Upal je na najboljše. Trenutek, ko je Emina mama rekla:«Dragica, boš skrbela zanj tako, kot si za Pikija?« je bil nepopisen. Skrbnica ga je dvignila in rekla: »Flikec, sreča je našla tudi tebe.«

Mali kužek je še zadnjič pogledal proti svoji jekleni kletki in v svečanem spremstvu odšel v nov svet. Posedli so ga v avto, v prvi pravi avto, in odpeljali v svet, ki si ga zasluži vsak kužek tega sveta.

Flikec še danes leži na mehki odejici poleg Eme, ki ga vsak dan odpelje v park na sprehod in ga ponosno razkazuje svojim prijateljem. Ima posebno ovratnico, na kateri je z velikimi črkami zapisano njegovo ime, vsak dan trikrat svežo vodo, pestro hrano in pasje prijatelje, s katerimi pogosto pokramljajo o lagodnem pasjem življenju. Vsi že poznajo njegovo zgodbo in je glavni v kraju. Celo svojo izbranko že ima in z njo si sem in tja izmenjata celo prave pasje poljubčke.

Flikec je resnično našel svojo srečo.



Avtor : caillou

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:




Plenice.
пеперутка16

Kdaj ste otroka začeli odvajati od plenic?