Pred skoraj 13. leti sem kupila prvi paket plenic in pred približno štirimi meseci zadnjega. 12 let so bile v naši nakupovalni košari obvezne plenice. In ko je še naša najmlajša pričela lulati in kakati v stranišče, sva si z možem dovolila en majhen praznik.

Dojenčka ni več.

Lepo jih je gledati odraščati, lepo spremljati obdobja, ponosna sva, ko odraščajo v celoto. Pa malce žalostna tudi. Ker vem, da je naša triletnica zadnji otrok. Nikoli več ne bo dojenčka.

Spominjam se, ko je bil najin prvi dojenček. Takrat sem si želela le, da bi odrasel. Kdaj bodo minili prvi trije meseci?! Kdaj bo začel jesti gosto hrano?! Kdaj bo sam sedel? Kdaj bo shodil? Joj, naj že shodi!

Pa danes? Če bi lahko, bi še enkrat zavrtela čas nazaj. Četudi bi bile spet plenice na spisku. Zavrtela bi ga nazaj na dan, ko se je rodil najin prvi. Popravila bi tisto napako, ki me še sedaj zaboli.

Tisto noč, ko je zajokal in si želel moje bližine, bi sedaj z veseljem stegnila roke v njegovo posteljico in ga položila zraven sebe. Zašepetala bi mu, da je varen in da bova skupaj spala vse do jutra.

Takrat, 12 let nazaj, pa me je bilo preveč strah, da bi ga zaradi tega 'razvadila' in tega nisem storila.

Napako sem poskušala popraviti pri ostalih treh, pa vendar ni isto.

Pred dnevi je tretji rojstni dan praznovala naša najmlajša. Ko sem gledala, kako ponosno steguje tri prstke, sem si želela le, naj traja. Naj bo še dolgo tako. Naj ne zrasejo prehitro. Tako lepo je, ko se postavljajo na noge, ko pljuvajo ven korenje in ko želijo zaspati v maminem objemu. Naj ne mine.

Dojenčka ni več. Naj ostane toplina in bližina. Za vedno.