Lahko rečem, da je moj starejši sin živalska enciklopedija. Ga ni primerka živega bitja, ki ga ne bi poznal, znal našteti vsaj nekaj lastnosti.

Že kot malček je kazal veliko zanimanje za živali. Ko sva šla v knjižnico, je iz polic jemal knjige, kjer so bile narisane živalice. Nič drugega ga ni zanimalo.

Ko smo šli gledat moto-kros in so njegovi prijatelji navijali za tekmovalce, je naš K. občudoval mravljišče.

Konec lanskega šolskega leta so imeli naravoslovni dan, šli so v naravo in srečalo slepca.

"Poglejte, otroci! To je kača, slepec," jim je rekla učiteljica slovenščine.

"Ne, to ni kača. To je kuščar," jo je popravil moj sin. In se ni ustavil, ampak ji je v eni sapi zrecitiral, kaj je kača in kaj je kuščar in zakaj je slepec kuščar.

Priznam, tega, dokler mi ni povedal K. nisem vedela.

Učiteljica je bila užaljena in trdila je svoje. Naš K. je bil trmast in trdil je svoje.

Ko mi je tistega dne popoldan pripovedoval ta pripetljaj, nisem vedela, kaj naj rečem. Modro sem molčala in kimala, odkimavala.

No, primer se je rešil sam.

Učiteljica se je tistega popoldneva pozanimala, kaj je slepec in naslednjega dne pred razredom našemu K. povedala, da je imel prav. Da se je zmotila.

Učiteljica na mestu. Tudi ona je zmotljiva in tudi ona se uči, tako kot vsi. In nič ni narobe, če se kdaj tudi odrasli zmotimo, če nas kdaj otroci v znanju prekašajo.