Včeraj mi je uspelo zakleniti mobi. Pozabila sem pin kodo, ki jo uporabljam že deset_ let. Deset_ let! Pozabila, enostavno pozabila. Zrla sem v telefon, ki me je spraševal po pin kodi, kot da bi ga videla prvič. Po glavi so se mi motale številke bančnega avtomata, šifra brezžične povezave doma in v tujini, ...

Ves dan sem bila brez mobitela. To je približno tako, kot, če bi ti nekdo pokril usta in eno nosnico. Komaj dihaš!

Ja, ugotovila sem, da sem odvisna. Odvisnica od mobitela. Ker ga potrebujem, ko se menim za intervjuje, ko sklepal posel, ko pokličem šest krat na dan moža, ko pokličem očeta in ga vprašam, kako je preživel dan, ko pokličem prijateljico, ker sem slišala najnovejšo stvar, ki jo je potrebno dodobra preopravljati. Jah, kaj čem, ženska sem!

Mož mi je prikimal, da je to stres. Dobro, vzamem. Raje imam stres, kot izgubo spomina. Ampak, je res stres. Služba, otroci, pes, hiša. Kuham, likam, se pogovarjam po telefonu, brišem nos najmlajši, pripravljam zajtrk sinu, podpisujem obvestilo za roditeljski sestanek starejšemu - in to vse v isti sapi!

Seveda je stres. Ampak, jezi pa me, ker sem morala po novo pin kodo in ker se stare ne spomnim. Novo sem zapisala, na šest različnih koncev, še v mobitel!