Včeraj je naš D. prišel zelo vesel iz vrtca. Iz tira ga ni vrglo niti poskusno špikanje starejše sestre. Včasih prav tekmuje, koliko sekund bo potrebovala, da se obraz bratca spremeni v en velik jok. Nič ne pravim, tudi bratec je namazan z vsemi žavbami.

"Mami, jutri gremo gledat lutkovno predstavo. Komaj čakam. Ti ne veš, kako bo to super," mi je razložil že v avtu na poti domov.

"Res? To bo pa res super," sem se veselila z njim.

"Šli bomo z avtobusom. Takoj po zajtrku. Samo pojemo, popijemo in - gremo!"

Ves dan je bil nasmejan. Zvečer je brez besed umil zobe in se brez tisočih ugovorov, (ki so njegova stalna večerna spremljevalka od dnevne sobe pa do postelje), odpravil spat.

Prav pomislila sem, kako sta vzgojiteljici otrokom predstavili dan, ki prihaja. Najbrž se ga vsi otroci tako zelo veselijo.

Ko je ležal v postelji, me objel in ko sem ga poljubila na čelo, mi je še zaupal: "Mami, jutri gremo na lutkovni predstavo. Ti ne veš, kako se tega veselim. Vzgojiteljici sta namreč rekli, da nam jutri ne bo treba spati po kosilu!"

Naš D. se je veselil tega, da ne bo treba SPATI! Lutke so bile postranskega pomena.

Oh, ja. Pa smo spet tam. Samo spati ne.