Resnično se je to zgodilo, kljub temu, da sem imela drugačen plan. Z gospodom Miklavžem sem že bila dogovorjena, da bo mojemu sinku prinesel čudovito knjigico z nalepkami na božično temo, kar bi pomenilo nekakšno uvajanje in privajanje na vse te dobre može, ki obdarujejo otroke v mesecu decembru. Letos pa je mojega sinka Dedek mraz obiskal nekoliko prej, še pred Miklavžem. Toliko otrok mora še obdariti pred novim letom, da je začel že zgodaj.

Otrokom je pripravil prekrasno lutkovno predstavo na ljubljanskem gradu. Uživali in nasmejali smo se vsi, tako naši najmlajši kot tudi mi, malo večji otroci. 'Posodobljena' Sneguljčica s svojimi sedmini palčki, nas je nasmejala do solz.

Kmalu po predstavi so otroci že težko pričakovali napovedanega moža. Navdušeno so mu zaploskali, ko je vstopil v dvorano in ga prijazno pozdravili. Dedek mraz jih je povabil k sebi, da bi jim razdelil poln koš daril. Za vsakega je imel nekaj. Tisti starejši otroci so mu v zahvalo zapeli pesmico, tisti malo mlajši pa so ga opazovali le od daleč.

Gaj se je pridružit tistim,  ki jim je bil ta dobri mož zanimiv le z varne razdalje. Najverjetneje se je ustrašil njegove sive kučme, bele brade, toplega kožuha in zvrhanega koša daril. Kljub temu, da zna moj sinko že sam zapeti del te priljubljene pesmice, žal tudi to ni pomagalo. Nekoliko zaspan fantek ni hotel k Dedku mrazu, zato je njegovo darilo prevzel kar njegov očka. Utrujenost pa je kmalu premagala radovednost. »Le kaj mi je prinesel Dedek mraz v tako veliki vrečki?« Vidno navdušen je začel proučevati svoje darilo in strah pred Dedkom mrazom je bil pozabljen.