Pozdravljeni,
v 23t sem z UPN rodila deklico zaradi srčne napake nezdružljive z življenjem. Od usodne diagnoze do dejanskega poroda je minil en teden...teden poln premišljevanja, joka, obupa, odločitev. Že doma sem sklenila, da deklice ne bom pogledala, saj bi jo rada ohranila v spominu takšno, kot sem jo videla na UZ, hkrati pa sem bila prepričana, da bi ob pogledu na mrtvo punčko od žalosti kar umrla, strah me je bilo...sploh ne vem česa, verjetno svojih čustev, same sebe. Tako sem tudi storila...sicer sem imela pomisleke pa vendar...
Mislila sem, da sem situacijo glede na dejstva dobro in racionalno sprejela...po prihodu domov pa so stvari privrele na dan. Prestajam zmedo v glavi,čustven vihar, vzpone in padce...vse kar spada k žalovanju. Vsak dan, sleherno minuto si očitam..ne morem ampak res ne morem si odpustiti da nisem pogledala svoje punčke, jo stisnila, poljubila in se od nje poslovila...sem, milijonkrat v mislih in ko je še bila z mano ampak... Vem, da naj bi bilo pravilno tako, kot tisti trenutek čutiš...pa saj ne vem, če sem dejansko tako čutila, če sem sploh kaj čutila razen otopelosti, strahu, žalosti..vse in hkrati nič. Vse bi dala za en objem, pogled...spomin...nekaj, kar bi pričalo o njenem obstoju ne pa umrlo skupaj z mano. Mislim da si bom to očitala do konca življenja. Hvala za odgovor in Lp.

Pogoji uporabe
Odgovori strokovnjakov so informativnega značaja in ne morejo nadomestiti obiska pri zdravniku in osebnega posveta z njim. Ne gre za strokovno diagnozo, temveč le za odgovor, ki je podan na podlagi vprašanja in navedenih informacij uporabnika. Določene informacije s področja zdravstva lahko zastarajo, kar upoštevajte pri prebiranju starejših odgovorov. Pri zastavljanju vprašanja je zagotovljena tajnost osebnih podatkov, ki jih posredujete ob registraciji. Strokovnjaki si pridržujejo pravico, da na določeno vprašanje ne odgovorijo. Pridržujemo si pravico do lektoriranja vprašanja.