Pozdravljeni,

sprašujete, ali je mogoče, da psiholog poda zanesljivo diagnozo motnje v duševnem razvoju po dveurnem srečanju z otrokom. To usposobljen klinični psiholog lahko naredi. V diagnostiki uporabi standardizirane postopke, ki vključujejo tako merjenje kot natančno opazovanje in beleženje vedenja otroka pri reševanju problemov. Tako pridobi objektiven rezultat, na podlagi katerega poda diagnozo. Če prav razumem, je vaša hči že dlje časa v obravnavi, kar pomeni, da komisija razpolaga ne le z ugotovitvijo kliničnega psihologa, pač pa z vsemi informacijami, ki so bile pridobljene pri spremljanju vašega otroka. Predvidevam, da ste bili v postopkih vključeni tudi vi in  da so bile vaše pripombe ter informacije o hčerinih življenjskih okoliščinah upoštevane pri odločitvah komisije. Predlagam, da na strokovne delavce naslovite čim več vprašanj in prosite za pojasnila ter utemeljitve njihovih presoj. Če boste po tem še vedno dvomili v pravilnost ugotovitev psihologa, lahko zaprosite za drugo mnenje – ponoven pregled pri drugem psihologu.

Iz vašega pisma razbiram, da podane diagnoze ne želite sprejeti in jo vidite kot oviro v življenju svoje hčerke. Lahko vas razumem v tem, da se je težko soočiti z dejstvom, da vaš otrok ne dosega nekaterih standardov, ob diagnozi pa najprej pomislite na to, da bo otrok zaradi nje stigmatiziran in izločen. Vendar pa ima diagnoza tudi smisel: poleg primanjkljajev omogoča tudi prepoznanje otrokovih močnih strani. Na tej podlagi se oblikuje načrt ustrezne podpore in pomoči za vašo hčer, da bo lahko optimalno razvila vse svoje potenciale. To je pomembno za kakovost njenega življenja kot tudi za njeno samozavest. Potrebno ji je ponuditi okolje, kjer bodo razen učnih dosežkov spodbujane, cenjene in ovrednotene tudi druge spretnosti in kjer se lahko izkaže tudi s svojimi močnimi področji, ki jih nedvomno ima. Pogosto je to lažje doseči v šoli s prilagojenim programom, kjer otrok lahko samostojno obvladuje šolske naloge ter doživlja uspeh - oboje gradi njegovo samozavest. Vaša požrtvovalnost pri šolskem delu je občudovanja vredna, vendar morda na dolgi rok omejuje hčerino samostojnost. Razmislite tudi o tem, ali delo za šolo ne zavzema preveč prostora in časa v vajinem vsakdanjiku ter vama onemogoča, da bi razvijali vajin odnos tudi na druge načine – v skupnih dejavnostih, ki vaju zanimajo, in sproščenem druženju.

Za hčerino dobrobit je bolj kot to, ali ima diagnozo ali ne, tudi pomembno, kakšen odnos imate do nje vi. Vašo ljubezen in sprejemanje ter svojo lastno vrednost bo najbolj občutila skozi to, da se zanjo zanimate, jo sprejemate, ste hvaležni zanjo, se je veselite in jo imate radi takšno, kot je. Bolj kot to, da si na vsak način prizadevate, da bi dosegla merila šolskega uspeha, ji bo koristilo, če ji pomagate pri odkrivanju njenih lastnih potreb, želja, interesov, meja, ciljev in občutkov.

Predlagam, da napisano najprej premislite pri sebi, nato pa se pogovorite še s hčerjo. Vprašajte jo, kako ona doživlja sedanjo šolsko situacijo, svoj trud, vašo pomoč, svoje uspehe in neuspehe … Pozanimajte se, ali si želi ponavljati razred, še naprej posvečati veliko časa in energije šolskemu delu, kaj še sicer želi zase (dejavnosti, interesi, prijateljstva …) in česa ne. Predstavite ji možnosti, ki jih ima, tudi prepis na šolo s prilagojenim programom, in prisluhnite njenemu mnenju. Zanjo je pomembno, da je slišana, vi pa se boste bolje odločili, če boste vedeli, kaj si o tem misli hči. Menim pa, da je pri tej resnično težki odločitvi modro upoštevati tudi mnenje strokovnjakov.

Srečno!