Vsi starši želimo za svojega otroka najboljše, velikokrat pa to zamenjujemo z željo, da bi bil naš otrok najboljši. Če nekje "zaostaja" (pa čeprav na drugih področjih celo "prehiteva"), to pomeni, da še ne zmore toliko kot nek drug otrok, starši pa se ustrašimo:"Ali je moj otrok dovolj sposoben, dovolj razvit? Se premalo ukvarjam z njim? Bi ga že v plenicah morala učiti poštevanke? Kaj, če smo zamudili tisto pravo obdobje za učenje angleščine? Bi moral shoditi pri štirih mesecih, reči mama že, ko se rodi?"Nekatera od zgornjih vprašanj se zdijo banalna: "Saj to pa res ne mislim!" Ni pa banalen strah, ki nam ga povzroči tekmovalnost med starši. Ko nas postane strah, ali je moj otrok dovolj: razvit, sposoben ..., začnemo iskati ali njegove pozitivne lastnosti in jih poudarjati, o tem pripovedovati drugim staršem ... Koga dejansko prepričujemo? Sebe.Druga pot je, da začnemo kriviti sebe in pritiskati na otroka s stvarmi, ki jih še ne zmore in kaj hitro se srečno otroštvo, katerega osnovni namen je igra, raziskovanje, ustvarjalnost in učenje skozi igro, sprevrže v stremuštvo in tekmovalnost, za katero se prepričujemo, da je v dobro otroka. Dejansko pa otrok postane sredstvo, s katerim mi reguliramo svoj strah.Strah rodi tudi jezo: strah pomeni, da dvomimo, da bomo lahko nekaj dosegli in smo ob tem frustrirani, saj npr. svojega otroka ne moremo "potisniti", da bi pri shodil hitreje, kot mu je namenila narava. Jezo lahko obrnemo nase (krivda, nemir, frustracija), lahko pa jo valimo na druge: na druge starše, ki so tako..., na partnerja, ki ga nič ne skrbi ali ki nas ne podpira dovolj ..., ali pa celo na otroka (smo jezni, nam "gre na živce", ker se npr. pri hoji še spotika ...). Še več o tem si preberite v članku Tekmovalnost med starši.