Jecljanje je govorna motnja, za katero je značilno nehoteno ponavljanje glasov, podaljševanje nekaterih glasov in zastoji pred ali med govorom. Pogosto govor spremljajo nehoteni gibi, napetost v licih, vratu, opazno pospešeno dihanje, spremenjena je tudi višina in moč glasu. Otrok v besedah napeto in hitro ponavlja začetne glasove (MMMMMAMA) in zloge (krč-MA-MA-MA-MAMA), zaradi povečane napetosti vleče glasove v besedah (M.......AMA, MI........ZA) in se govornih težav zaveda. Vzrok jecljanja še vedno ni popolnoma pojasnjen, šlo naj bi za kombinacijo genetskih in nevrofizioloških dejavnikov, čeprav so dolgo časa menili, da je vzrok psihičnega izvora. Jecljanje se pojavlja pri pribliľno 2,5% predšolskih otrok, pri odraslih pa manj kot pri 1%. V veliki večini so osebe moškega spola in v 30% je v družini vsaj še nekdo, ki jeclja. Jecljanje je zelo podobno ne-tekočemu govoru, kjer so ponavljanja počasna in pravilna, brez napetosti, otrok ponavlja cele zloge, cele besede, dele povedi ali cele povedi (MI- MI- MIŠKA, OČI-OČI GRE, AVTO JE MOJ, AVTO JE MOJ,...) in se težav ne zaveda. To ni jecljanje in ga je nujno ločiti od le-tega, saj so starši pogosto že ob rahlem zatikanju zelo zaskrbljeni. Otroka, ki se mu zatika, med govorom ne opozarjamo ali dopolnjujemo, poslušamo samo vsebino povedanega in ne, kako je sporočilo povedal, ne prigovarjamo mu, naj si vzame čas in ga na noben način ne priganjamo. Upočasnimo tudi svoj govor in z njim govorimo v počasnem, umirjenem tempu, na ta način prispevamo k sproščenemu vzdušju. Ko se doma pogovarjate, naj vedno govori samo eden, drugi ga poslušajo, dokler ne konča, tako ustvarjate dober govorni model tudi za otroka. Ko odgovarjate na njegova vprašanja, si vzemite čas, naredite kratek premor, potem pa mu odgovorite jasno, sproščeno in z besedami, ki jih pozna, brez dolgih in kompleksnih povedi ali navodil. Vzdržujte stalen družinski ritem, poskrbite za dovolj spanja in redno, kvalitetno prehranjevanje, igro in gibanje ter upoštevajte dejstvo, da je zatikanje v intenzivnem obdobju govorno-jezikovnega razvoja (2-5 let) normalen pojav, ki se umiri in sčasoma izgine. V tem obdobju ima otrok veliko opravka z množico novih besed in pojmov, formiranjem povedi, obvladovanjem jezikovnih zakonitosti, in prav zaradi te intenzivnosti je to zanj velik zalogaj, zato potrebuje mirno in sproščeno vzdušje.