Dve leti stari otroci gotovo niso še spretni/predvsem pa njihovi možgani niso razviti, da bi znali tisto, kar občutijo, izraziti na sprejemljiv način. Kar jih »tišči« skušajo »spraviti iz sebe« in iščejo poti, kako to narediti. Nekateri otroci pri tej starosti že zmorejo povedati marsikaj, drugi govorijo par besed, spet tretji poznajo le mama in oče, četrti ne govorijo še čisto nič. Otroci so zelo različni. Izražanje čustev preko verbalne komunikacije pa ni tako enostavno. Starši pogosto otroka sprašujemo, »zakaj se jokaš?«, »zakaj me udariš«, »pa zakaj…«, a otroci ne samo, da ne znajo tega povedati, tudi ne vedo, zakaj to počnejo. Zato moramo otroku pomagati, da tista silovita občutenja, začne tudi izražati na sprejemljiv način. Kot sprašujete, ali če je res dovolj, da otroku vsakič ponavljati, da se udariti pa ne sme. Vsekakor imate nekaj izhodišč, na katere ste lahko pozorni: pravite, da otrok opazuje vašo reakcijo. Ko ga udarite nazaj, vam otrok pove, da se tega ne dela. Kako bi lahko vi spremenili odziv na njegov udarec? Kaj bi bilo, če si zelo odločno primete rokico in z »močnim« (ne s kričanjem) glasom rečete »to se ne dela«, ga takrat resno pogledate v oči, tako resno in odločno kot bi otrok prijel za lonec vrele vode in ga hotel razliti? Se lahko že pred njegovim odzivom osredotočite na to, da je njegov udarec »nevaren«? Če pomislite nase, kako reagirate, ko otrok skuša zdrveti čez cesto? Je morda reakcija podobna kot pri udarcu, ki ga dobite v glavo, ko ga npr. preoblačite? Najtežje je seveda vztrajanje ob svojem »ne«. Gotovo pa je potreben čas, da otrok osvoji, na kakšen drug način lahko izrazi svojo jezo. In pri tem mu načine lahko pokažete. Predlagam vam, da se držite tega, da ne boste agresivni nazaj, ampak, da boste zelo odločni pri tem, ko otrok dvigne roko. Verjamem, da bo sčasoma vedenje opustil. Srečno! Več o meni: Družinski center Stik (www.stik.si).