/11 /11

Morda se niti ne zavedamo, kako pomembno vlogo ima oče že od samega spočetja, saj otrok sliši očetov glas že v maternici. Pomembna pa je tudi prisotnost očeta pri porodu za marsikatero mamo, ravno oče lahko daje največjo podporo pri lajšanju porodnih popadkov. Seveda pa je oče najbolj potreben po porodu, ko daje materi in otroku zaščito, oporo, da otrok spozna zunanji svet. Oče naj bi bil prisoten pri vsakem napredku otroka, ga spodbujal, spremljal, mu dajal prve potrditve. Oče naj bi bil aktiven pri previjanju otroka, na sprehodih, kopanju, hranjenju …

Kako se očetje spopadejo z očetovsko vlogo? Pogovarjala sem se z dvema očetoma, ki imata hčerki stari dobrih sedem mesecev. 

Sta se zavestno odločila za otroka ali se je pač zgodilo? Kako sta se počutila, ko sta izvedela? Komu sta najprej povedala?
Marko Smodič: Zavestno sva bila za spočetje otroka. Najprej mislim, da sva povedala staršem. Občutki so pa bili nadrealistični, ker sva dve leti delala na tem.
Marko Buh: Nisva se obremenjevala s tem ali se bo »prijelo«. Mogoče se je ravno zato. Sicer sva imela namen še malo počakat ampak, ker se je prijelo, nama pa ni žal. Najprej sva povedala svojim staršem.

Kako sta sprejemala nosečnost svoje partnerke?
Marko Smodič: Nosečnost sem sprejemal z velikim pričakovanjem na dan D, všeč mi jo je bilo opazovati, kako se mala Zojica razvija in raste, in kako je trebušček vsak dan večji.
Marko Buh: V začetku je bilo veselje, potem skrb, kako se bo vse skupaj končalo in primerjava trebuhov - tudi meni je rasel :) .

Sta se že v času njene nosečnosti se zavedala, kaj vaju čaka?
Marko Smodič: Nikakor se nisem zavedal. Lahko se pripravljaš in sprejemaš besede tistih, ki so že starši, ampak tudi to te ne pripravi na sam prihod dojenčka.
Marko Buh: Mislil sem, da vem kaj me čaka, ampak ko je otrok rojen je pa malo drugače, kot si predstavljaš.

Sta bila ob porodu z njo, kako sta dojemala porod?
Marko Smodič: Z velikim veseljem in tudi z občutkom odgovornosti sem bil normalno poleg pri porodu, vedno bom pa trdil, da je to čudež narave, ki se ga sploh ne da razložit z besedami, da ti takole partnerka/žena rodi otroka, ti pa vse to spremljaš in jo bodriš (vmes tudi malo pohecaš, da se že vidi glavica, tako da lahko zbere še zadnje atome moči, in tako porodi otroka).
Marko Buh: Sem bil z njo. Čeprav je trajalo 6 ur je minilo hitro in adrenalinsko.

Kaj pomeni biti oče? Kaj vama je očetovstvo prineslo in morda tudi kaj je z njim odšlo?
Marko Smodič:  Biti oče pomeni predvsem nekaj novega za vsakega, ki prvič postane oče. To je vsekakor najlepša stvar, ki ti je lahko dana v življenju. Prinaša mi vsak dan nove majhne stvari, kot so nasmehi male Zoje, prvi objemi, nekaj kar je podobno prvim besedicam, kot bi že rekla ata, ata, tisti njeni pogledi, ko stopim skozi vrata, ko pridem iz službe in jo vzamem v naročje in se malo pocrkljava. Normalno je pa to, da je z rojstvom odšlo kar nekaj prostega časa, ki si ga prej lahko namenil sebi, zdaj ga pa namenjaš svojemu otroku. Otrok je prinesel v moje življenje neko nadgradnjo dosedanjega življenja, katero je dobilo čisto druge dimenzije in prioritete, nenazadnje pa tudi nekaj skrbi za Zojino prihodnost, pa tudi zavedanje, da ne živiš samo za sebe, ampak, da te doma čaka otrok, ki te potrebuje in ki računa nate.
Marko Buh: Celo nosečnost sem se veselil postati oče, čeprav natančno nisem vedel, kako bo vse skupaj izgledalo. Biti oče pomeni eno veliko skrb z otroka in za ženo. Očetovstvo je prineslo skrbi, predvsem pa veselje, ki ga imaš z otrokom, ko ga opazuješ  pri odkrivanju novih stvari – vsak dan kaj novega odkrije, vsak dan je večja, bolj navihana (prikupno navihana). Je pa očetovstvo odneslo brezskrbnost in občutek, da nikamor ne moreš več sam.

Kako in kdaj sta se odločila za ime?
Marko Smodič:  Za ime sva se odločila že precej pred porodom, obema je bilo všeč ime Zoja, tako da nisva sploh iskala drugih imen.
Marko Buh: Za ime sem se odločil jaz. En večer v postelji je kar »butnilo« iz mene ime Ana.

Kako se vključujeta v nego otroka?
Marko Smodič:  Moj doprinos pri negi otroka je pa tak, da v popoldanskem času, ko sem doma poskušam razbremenit svojo punco in poskrbim, da je Zoja previta, da se igrava, pojeva, da kaj pojeva, da greva na kak daljši sprehod, da je lahko punca malo sama s sabo.
Marko Buh: Skušam se čim bolj vključiti v dejavnosti, ampak šele popoldan, ker sem prej v službi. Večkrat Ano previjem, nahranim (zraven še jaz lahko poskusim, kaj je),  jo potolažim, se igram z njo.

Je biti oče naporna naloga, zakaj?
Marko Smodič:  Biti oče je naporna naloga predvsem v toliko, ko ne moreš spati toliko časa, kot je bilo tvoje telo navajeno pred prihodom otroka in pa tudi zato, ker se vsak dan učiš in poskušaš kar se da dober in ljubeč starš.
Marko Buh: Biti oče ni naporna naloga, predvsem je to odgovorna naloga, ker se zavedam svoje vloge pri vzgoji, odraščanju in nenazadnje moraš poskrbeti tudi za otrokovo prihodnost.

Kako otroka pomirita, če joka?
Marko Smodič: Ne pomaga drugega, kot da ga vzameš k sebi v naročje in malo polubčkaš, pa rečeš, saj ni nič hudega, saj sem tukaj in se malo pockrljaš.
Marko Buh: Včasih je dovolj duda, včasih moraš popestovat in ga nosit okoli. Sicer pa zelo malo joka.

Katero opravilo, delo z otrokom vama je najtežje, se ga najtežje lotita, zakaj?
Marko Smodič: Najtežje je to dejstvo, da ne veš kaj mu manjka, ko ne more povedat, se pravi to ni ravno neko opravilo, ampak zavedanje težave, ko bi mu rad pomagal, pa ne veš dobro, zakaj je nemiren in joče.
Marko Buh: Mogoče ravno previjanje. Vedno te je strah kaj bo noter  ;) .

Kako ste se vsi trije ujeli v novem življenjskem ritmu?
Marko Smodič: Vse je na novo, prej sva bila sama en  z drugim, potem pa kar naenkrat otrok in ste trije, ja je bilo nekaj lovljenja, kaj in kako, samo po kakih parih dnevih so bile stvari že na svojem mestu, in sva vsaj približno vedela, kako se stvarem streže.
Marko Buh: Do prihoda patronažne sestre je bilo vse »čudno«, vse je bilo novo in nisva vedela kako se lotiti vsega skupaj. Prihod patronažne sestre pa nama je prinesel eno veliko energijo in strah pred neznanjem je v hipu izginil in vse skupaj je kar lepo steklo. Seveda pa je za naju vse prvič in sva naredila tudi kakšno napako, ki jo izkušeni ne bi.