/11 /11

Rojena dva meseca in pol prezgodaj, dvojčka in vodena v razvojni ambulanti. To so razlogi, zakaj je starševski dopust trajal skoraj dve leti. Od julija 2019 pa do začetka junija 2021 smo bili mi trije. 

Poklic: MAMA

Skoraj vsak dan, 24 ur na dan. Hodili smo na sprehode, fizioterapije, na kranio-sakralno terapijo, telovadbo, z njima sem risala, se učila izgovarjanja besed, ju razgibavala, vozila k zdravnikom. Moje prej precej razgibano poklicno in osebno življenje se je skrčilo na eno vlogo - bila sem mama. Mama dvojčkov, ki sta potrebovala posebno nego. In to je zahtevalo ves moj čas in vso mojo pozornost.

V novi vlogi sem izjemno uživala, ker mi je odprla okno v nov svet - v svet, kjer si dvema nebogljenima bitjema najpomembnejša oseba na svetu, kjer nekomu pomeniš varnost, ljubezen, zatočišče in spodbudo. In si za to nagrajen z najlepšim plačilom na tem svetu - brezpogojno ljubeznijo svojih otrok.

Komu je težje: meni ali njima?

In zato je seveda povsem normalno, da sem trenutno v krču, ko pomislim, da bosta čez teden in pol zakorakala v nov svet. V svet, kjer ne bom samo jaz, v svet, kjer bosta spoznala nove ljudi, ki bodo z njima ustvarjali, ju vzgajali in z njima preživljali čas.

Zavedam se, da lahko moj strah vpliva na njuno razumevanje naše ločitve, zato poskušam dihati. Realno se seveda zavedam, da je vrtec čudovita stvar, da je novo poglavje, katerega morata začeti. Da se bosta imela noro lepo. Da bom tudi jaz zopet uživala v svojem delu in da bodo naši popoldnevi še lepši in polni zabavnih norčij.

Vendar kljub temu moje srce joče ob misli, da je konec nekega lepega obdobja. Da se končujejo naši (samo naši) čudoviti dnevi, ko smo imeli ves čas tega sveta pred nami.

Korona situacija

Nam, staršem, ki svoje otroke dajemo v vrtec v tem času, je še težje. Ob vseh spremembah, ki nas čakajo, se najbolj bojim tega, da je situacija razburkana, da ne vem, kaj nas čaka. Da v tem svetu trenutno ni nikakršne stalnosti.

Lagala bi, če bi rekla, da me ne skrbi, da se bosta ravno uvedla v vrtec, pa bo sledilo kakšno zapiranje in bomo zopet doma in čez pol leta spet vse na novo (tako se je lansko leto zgodilo naši sosedi in ni bilo prijetno).

Lagala bi, če bi rekla, da me ne skrbi, da ne bom mogla z njima do igralnice, ampak ju bom zaradi omejitev morala pustiti pred vrati vrtca.

Lagala bi, če bi rekla, da me ne skrbi, da bodo zaradi omejevanje stikov moji otroci imeli drugačno izkušnjo vrtca - manj objemov, manj držanja za rokice, manj bližine.

Vendar bi tudi lagala, če bi rekla, da mislim, da tega ne bomo zmogli. Pot z mojima junakoma že od začetka ni bila "navadna", ravna, ampak vijugasta, polna vzponov in padcev. Pa smo vse premagali. 

Kako?

Ker nisem niti za trenutek podvomila, da zmoremo. Vem, da sta Adam in Žan že pri dveh letih močna fanta, ki zmoreta in razumeta več, kot včasih priznam in pokazala sta mi, da tudi jaz zmorem prav vse.

Zato bomo prvega septembra z roko v roki zakorakali v vrtec z največjim nasmehom. Kajti kljub vsem strahovom VEM, da bo naše naslednje poglavje čudovito. Ker bomo skupaj in si bomo takšnega naredili. 

PREBERITE TUDI: Kaj nas v vrtcih in šolah čaka jeseni?

Petra Znoj je urednica portala Ringaraja in mamica nedonošenima dvojčkoma Adamu in Žanu. Zaradi vseh zapletov pri dvojčkih, ki sta bila rojena kar dva meseca in pol prezgodaj, je skoraj diplomirala iz pediatrije in razvoja otrok.  A vendar po srcu ostaja novinarka in z veliko strastjo pripoveduje zgodbe drugih, zato tudi ureja portal nedonošenčkov Junaki prvega nadstropja, kjer so zapisane zgodbe otrok, ki so se rodili prezgodaj.

Je zagrizena razkrivalka resnice, ki včasih ni tisto, kar želimo, je pa tisto, kar potrebujemo, odvisnica od dobre kave in marmornatega kolača (pa tudi kozarca vina).   

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.