Se znamo sodobne ženske podpreti tako kot nekoč?

/11 /11

Vsakič, ko med materami, prijateljicami, sestrami ... ženskami zaznam tisto nezdravo tekmovalnost, zaradi katere se ljubeča, nežna in mogočna ženska lahko v hipu prelevi v privoščljivo, zavistno pa tudi prav hudobno bitje, me zaboli srce. Še toliko bolj, ko to bolestno tekmovalko zasačim tudi znotraj sebe.

Občutek imam, da nas ženske sodobna družba dobesedno potiska v takšno nesestrsko vedenje. Vsi ti družbeni ideali večno mlade, lepe, uspešne, srečne, samouresničene in oh in sploh ženske nas že od majhnih nog prepričujejo, da ženske takšne kot smo enostavno nismo dovolj. Da se moramo vsak dan 300% truditi, delati na sebi, se nenehno razvijati, dokazovati, potrditi ... da si bomo lahko zaslužile naziv Ženska.

In s temi istimi nemogočimi kriteriji ne bičamo samo same sebe, temveč tudi vse ženske okrog sebe. Zato tako rade beremo članke o zvednicah, ki imajo celulit in so prav tako "navadne" kot me neznane ženske, ki živimo čisto povprečno življenje. Ko se uspešni sosedi, ki nam je vedno šla malo na živce, sfiži zakon, nam je seveda težko zanjo, toda en skriti košček v nas pa si malo oddahne oziroma če smo iskreni ji ta neuspeh celo mičkeno privošči (no, dajmo biti zares iskrene!), saj smo na račun njega me sedaj "boljše". 

Te procese opažam tako med osnovnošolkami in študentkami kot zrelimi ženskami in upokojenkami. Le tista reč, okrog katere najbolj tekmujejo, se z leti spreminja. Če punce v osnovni šoli tekmujejo, katera je bolj priljubljena pri sošolkah, učiteljicah in fantih, srednješolke tekmujejo, katera je bolj kul najstnica. Potem pride seveda tekmovanje za najboljšo študentko, pa uspešno karieristko ter seveda popolno mamo in ženo. Ko pride na vrsto osebnostna rast, se to tekmovanje med ženskami pogosto sprevrže v tekmo za najbolj osebnostno globoko žensko, ki zares pozna svojo žensko dušo, medtem ko babice seveda tekmujejo s svojimi vnuki, pogačami in vrtovi.

Tisti strupen ženski pogled, ki ga znamo svoji Sestri "podariti" samo ženske, se z leti prav nič ne spreminja. Pa naj gre za zavist, nevoščljivost, privoščljivost ali zgolj neempatično hladnost.

In potem pomislim na vse stare kulture, v katerih so se ženske redno zbirale ob ognju ter si nudile iskreno podporo ob vseh pomembnih življenjskih obdobjih in trenutkih. Se medsebojno negovale, čistile, hranile, zdravile, rojevale in umirale. Pa ni važno, ali je šlo za majhna ali velika rojstva in smrti. Bile so druga ob drugi z globoko vero, da prav vsaka ženska v sebi nosi bistvo Ženske. Glas velike Matere Zemlje, s katero so se redno povezovale. 

Zato naslednjič namesto, da s prijateljico gresta po nakupih ali se ob kavi zgražata nad tretjo prijateljico, ki se je po porodu totalno zanemarila, raje pojdita na sprehod v gozd, si poglejta globoko v oči ter se ne bojta izjokati solz in priklicati glasov, ki jih lahko (za)čuti in razume le Sestra.  

"Čarovnica sem, s čimer mislim, da sem oseba,
ki verjame, da je zemlja sveta in da so ženske
in ženska telesa izrazi te svetosti."

Starhawk

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.