Ko se dojenček počasi prelevi v malčka, postane življenje z njim bolj zanimivo, pa tudi mnogo bolj naporno.
Ko se dojenček počasi prelevi v malčka, postane življenje z njim bolj zanimivo, pa tudi mnogo bolj naporno. Ne le, da je otrok večja obremenitev za hrbtenico, ko ga je treba dvigniti iz posteljice ali posaditi v stolček pri mizi, večja je tudi čustvena obremenitev, saj se starševske dolžnosti in skrbi povečajo. Čeprav so bili prvi tedni in meseci z dojenčkom naporni zaradi pomanjkanja spanja in izčrpanosti, so bile vse starševske moči usmerjene v dokaj preprosto nalogo - zagotoviti, da bo dojenček sit, suh in varen.
Malček pa zahteva še toliko več, vsak dan osvaja nove spretnosti, tako fizične kot umske, naloga staršev, da ga podpirajo, vzpodbujajo in usmerjajo, pa je vsak dan večja. Treba ga je naučiti uporabljati kahlico, jesti z žlico in vilicami, obuti čevlje in zapeti gumbe, umiti zobe, reči prosim in hvala in mu dopovedati, da se prijatelja nikoli ne udari z lopatko po glavi. Niti se ga ne porine ali ugrizne. In če očka ne kupi novega avtomobilčka ali čokolade, se ne meče po tleh v trgovini. Otroka je, skratka, treba civilizirati. Pomagati mu, da osvoji vse spretnosti, ki mu bodo zagotovile, da bo lahko živel v harmoniji z drugimi ljudmi. Nekatere se seveda osvoji hitreje, za druge bo potrebno več mesecev, let ali celo desetletij.
Želje staršev in otrok se razlikujejo
Toda ker so otroci otroci in smo odrasli odrasli, so naše prioritete v življenju zelo različne. Mi bi radi spali, otroci bi radi skakali po postelji ali slišali vsaj še pet pravljic za lahko noč. Mi bi radi pospravljeno dnevno sobo in otroci bi radi na tleh vse igrače, kar jih premorejo. Mi bi radi, da pojedo vsak dan tri zdrave obroke, otroci so prepričani, da lahko preživijo, tudi če bodo teden dni jedli samo suhe makarone. Mi moramo od doma ob pravem času, da ne bomo zamudili službe, otroci so se odločili, da bodo šli danes v vrtec brez čevljev ali morda celo nagi. In tako pride do konfliktov, ki grenijo življenje staršem in otrokom. Marsikdaj se ti konflikti spremenijo v vsakodnevne boje, za katere se staršem zdi, da je njihova srž vprašanje, kdo je močnejši, kdo bo zmagal. Kdo je "ta glavni". In ker smo mi starejši in večji in seveda starši, moramo zmagati in s tem dokazati svojo avtoriteto. Kadar ste zapleteni v boj, v katerem se zdi, da oba vztrajata bolj iz trme kot iz potrebe, se spomnite, da ste vi tisti, ki ste starejši, pametnejši ter zrelejši in zato lahko popustite. Ali ne govorimo tako starejšemu sorojencu, ki se prepira z mlajšim? Morda vam bo pomagala tudi metafora tekmovanja, v katerem dve moštvi vlečeta vrv. Vi ste na eni strani, vaš otrok na drugi in oba držita vsak svoj konec vrvi - in oba imata možnost, da vrv spustita. Če jo spusti eden, je to že dovolj, da se boj konča.
Spoštovanje iz ljubezni
Prav gotovo nam ne pomaga, da z mnogih strani slišimo nasvete kot: "Samo prst mu pokaži, pa bo zagrabil celo roko." Ali: "Tokrat bosta popustila in kmalu vaju bo imel ovita okrog prsta." Taka svarila boste verjetno pogosteje slišali od svoje babice ali tašče, od generacije, ki je bila vajena bolj avtoritativnega starševstva. V njihovem času se ni nič debatiralo in razglabljalo, ampak ubogalo. Starši, še posebej oče, so bili "bog i batina" in kadar ni zalegel bog, je prišla na vrsto batina. S tem se povečini niso ravno priljubili svojemu potomstvu, pridobili so si sicer spoštljivo vedenje, toda iz strahu in ne spoštovanje iz ljubezni. Dandanašnja generacija staršev se želi videti v bolj demokratični luči in bi rada zgradila drugačne osnove za pozitivne odnose med starši in otroki. Toda, kot se to rado zgodi, nihalo v reakciji hitro zaniha v drugo skrajnost. Otrokom je v nekaterih družinah dovoljeno čisto vse. Toda otroci potrebujejo disciplino, vendar disciplino v osnovnem pomenu grške besede. Potrebujejo nekoga, ki jih bo vodil, usmerjal, ki mu bodo lahko sledili, a ne iz strahu, ampak zaradi njegovega močnega vzora, ki jih je pritegnil. Kje je torej srednja pot med pretirano starševsko avtoriteto in pretirano svobodo otroka? V dveh besedah: izbirajte bitke! In morda še v tretji: premišljeno.
Postavimo osnovna pravila
Skupaj s partnerjem se pogovorite o tem, kaj je za vaju najbolj pomembno, katera pravila v vajini družini bodo osnovna, tista, ki jih bosta oba uveljavljala in se jih držala. Otroci so presneto pametni in hitro ugotovijo, kateri od staršev je manj prepričan ali bolj utrujen in bo popustil. Ko boste imeli črno na belem, kaj je za vašo družino najpomembnejše, bo to tudi laže uveljavljati, obenem pa laže popustiti v manjših vprašanjih otrokove svobode ali lastne avtoritete. Kajti otrok te majhne svobodice potrebuje, da lahko raste v neodvisnega, svobodno mislečega človeka, ki kasneje ne bo slepo sledil navodilom in pritiskom najstniške skupine, ampak bo znal misliti s svojo glavo v službi in družbi. Nihče ne vidi rad, da ga nekdo kontrolira in tudi otroci ne morejo sprejeti kontrole nad vsakim trenutkom dneva in vsakim aspektom svojega življenja. Dajte otroku možnost, da se odloči v nepomembnih rečeh, kot je na primer, kaj bo oblekel, kaj bo imel za malico ali katero knjigo bosta prebrala za lahko noč. Če veste, da bo otrok toplo oblečen, ali je res tako pomembno, da obleče ravno tisto jopico in tiste hlače? Morda njegova izbira resda ne bo ustrezala najnovejšim modnim priporočilom, toda ali bo zaradi tega konec sveta? Če veste, da bo pojedel dober zajtrk, ali je res tako pomembno, da sedi v stolčku pri mizi, ali pa bi bilo sprejemljivo, da mu pogrnete igralno mizico ali ima piknik na odeji pod mizo? Kadar ponujate majhnemu otroku izbiro, mu dajte le dve možnosti. "Danes je hladno, boš oblekel rdečo ali modro jopico?" "Čas je za malico, boš kruh z marmelado ali sirnim namazom?" "V posteljo bo treba, si boš najprej umil zobe ali oblekel pižamo?"
Kaj bo za vsako družino pomembno, katere bodo velike bitke, ki jih je vredno biti, bo odvisno od vsake posamezne družine in njene posebne situacije. Toda večina staršev najprej določi pravila, ki se tičejo varnosti. Nesprejemljivo je, da bi otrok poškodoval drugo živo bitje ali lastnino. Dojenčka ne smeš ščipati. Mačke ne vlečemo za rep. Igrač ne mečemo po sobi. Ko greš čez cesto, moraš vedno držati mamo za roko. Ko se voziš s kolesom, moraš imeti čelado. V avtu sediš v sedežu za otroke.
Upoštevajmo otrokove razvojne zmožnosti
Kdaj gre otrok spat in kje lahko (za)spi, koliko in kaj bo jedel, kako dolgo lahko pije pri mami, iz stekleničke ali ima dudo, kdaj bo začel hoditi na kahlico, vse to je odvisno od nazorov staršev, ki pa ne smejo pozabiti tudi na otrokove razvojne zmožnosti in njegov temperament. Nekateri malčki potrebujejo več sesanja in se dojijo dlje ali imajo dlje dudo, nekateri težko zaspijo, spet drugi spijo nemirno in potrebujejo bližino staršev tudi ponoči. Nesmiselno je otroke siliti s hrano, kajti res drži, da ob polnem krožniku in hladilniku še nihče ni umrl od lakote. Znebite se sladkarij in hrane, polne praznih kalorij, in otroku ponujajte na izbiro zdravo hrano. Če vas skrbi, ali ima dovolj železa, pojdite na pregled k pediatru in se prepričajte. Če res ne je nobene zelenjave in sadja, kupite multivitamine. Boji okrog prehrane v zgodnjem otroštvu lahko vodijo samo v kasnejše težave s hrano. Ne silite otroka na kahlico, če se upira. Počakajte in poskusite znova kasneje. Še nihče ni šel s plenicami v šolo.
Če se vam zdi, da so vaši vsakodnevni boji posebej težki ali posebej pogosti, premislite, kaj vam malček želi povedati, česar vam ne zna povedati z besedami. Ali se upira in zapleta v bitke z vami, ker želi še nekaj časa ostati majhen, oziroma bi bil rad že večji? Ker ga potiskate v samostojnost ali ker bi bil rad bolj samostojen? Ko izbirate metodo, s katero se lotevate težavnih področij, ki povzročajo trenje, vedno precenite, kakšen bo njen dolgotrajni vpliv na vaše razmerje z otrokom. Ali vaju bo približala ali odtujila? Če boste otroku prepovedali ponoči vstati iz postelje in mu rekli, naj se potolaži z medvedkom, ga bo to odtujilo od vas. Če ga boste karali ali celo kaznovali, ker se je pokakal v hlače, vaju to gotovo ne bo zbližalo. Toda, če boste vztrajali na tem, da vas mora držati za roko, ko gre čez cesto, mu boste dali vedeti, da ga imate radi in da skrbite za njegovo varnost.
Potrpežljivo ob velikih spremembah
Mnogi starši vam bodo povedali (in strokovnjaki potrdili), da so otroci na prelomnicah še posebej občutljivi. Če ste se ravno selili, malček začenja z vrtcem, novo skupino ali novo vzgojiteljico ali če imate doma novega dojenčka, lahko pričakujete, da bo slabše spal, imel več izbruhov jeze in joka in da se bo večkrat polulal ali celo spet potreboval plenice. Verjetno bo tudi manj pripravljen sodelovati pri osvajanju novih spretnosti, kot je samostojno spanje ali privajanje na kahlico. Prav tako je zanimivo opažanje, da so malčki v polletnih obdobjih bolj težavni, bolj pripravljeni na vsakodnevne boje s starši. Tako je obdobje osemnajstih mesecev, dveh let in pol in treh let in pol težavnejše, kot ob drugem, tretjem ali četrtem rojstnem dnevu. Strokovnjaki temu pravijo menjavanje obdobij ravnovesja in neravnovesja. V več bojev s starši se zapletajo tudi malčki, ki so po naravi močne osebnosti, tisti, ki so v vsem bolj siloviti, bolj razigrani, bolj zahtevni, bolj vztrajni, bolj občutljivi, skratka tisti, ki se ne pustijo kar tako vkalupljati.
Zanje še posebej in za vse malčke nasploh je potrebna dobršna mera živcev, potrpežljivosti, pa tudi popustljivosti in zdrave presoje, da bodo dnevi zgodnjega otroštva napolnjeni s čim manj solzami in čim več smeha.
Članek objavljen v Moj malček, februar 2006
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: