Ja, sedaj pa vem od kod izviram :)

Saj sploh ni vroče?!

Šele prstan je Karmen prepričal o moji nameri.

Kukuc

Ni lepšega od bose noge na travi!

Oaza!

/71 /11

V soboto, 17. Julija 2010, smo se odpravili na Dunaj. Zakaj navajam tako natančen datum, bo postalo jasno, ko se prebijete skozi vrstice, ki ležijo pred vami, zato kar pogumno. Poletne počitnice smo začeli ob nesramno zgodnji uri (kazala je četrto zjutraj in svet je bil ovit v temino noči), ker smo se želeli izogniti vožnji pod žarečim soncem. Po avtocesti A2 smo hitro napredovali. Presenetljivo, na 360 kilometrih med Beljakom in Dunajem sta bili le dve manjši gradbišči, zato tudi zastojev ni bilo in okrog devete ure zjutraj, ko vsi normalni ljudje šele pokukajo izpod odeje, smo prispeli na cilj.

Na nekoliko nenavadnem turističnem ogledu, prilagojenem Mini Flikiju, sva najinemu malčku najprej pokazala, kje je bil spočet. Ko smo se vozili po ulicah desetega dunajskega okraja, ki sva jih s Karmen tolikokrat prehodila, prekolesarila ali prevozila, sva oba utihnila in se prepustila spominom, ki so naju preplavili. Dunaj je vsekakor mesto, ki se človeku zaleze pod kožo in postalo je očitno, da ga oba močno pogrešava. Mali ni kazal prav posebnega zanimanja za kraje, po katerih je pohajkoval v varnem zavetju maminega trebuha, zato smo se odpeljali v prvi okraj, kjer smo v neposredni bližini Štefanove katedrale imeli na voljo velik apartma.

Nikoli nisem obiskal tropskih krajev, a sumim, da vroč tropski dan ni veliko drugačen od tiste dunajske sobote. Bilo je vroče in vlažno, saj je na mesto pritiskal pokrov oblakov in vsem grenil življenje. Kombinacija nezadostnega spanca, vročine in vlage je prispevala k svojevrstni otopelosti in oba, tako moje dekle kot jaz, sva se po ulicah prvega dunajskega okraja, klatila v nekakšnem transu. Edini, ki mu vročina ni prišla do živega, je bil Mini Fliki, ki je iz varnega (predvsem senčnega) zavetja svojega vozička mahal mimoidočim. Pravo veselje je bilo gledati ljudi, ki so se mu nasmihali, mu mahali in se celo ustavljali, da bi ga pozdravili in mu podali roko. Česa takšnega v Sloveniji še nismo doživeli. Ko pa so si Gaja pričeli ogledovati še ostali starši malčkov, ki so svojim zakladom celo pustili, da so se ga dotaknili, sem bil popolnoma pretresen. Na Jesenicah je zgodba namreč popolnoma drugačna. Gaj je družaben dečko in rad maha ljudem, zlasti mladim mamicam, ki mimo hitijo s svojimi otročički. Žal se nikoli nobena ne ustavi in večkrat kot ne je očitno, da jim takšno obnašanje ni ravno po volji. Zato ni čudno, da me je obnašanje dunajskih mamic tako zelo presenetilo.

Zaradi vročine, ki je močno pritiskala na središče mesta, smo se odpravili na Donauinsel. Gre za otok, ki ga omejujeta reka Donava ter umeten kanal iste reke in je čudovita rekreacijska cona. K sreči tja neposredno od Štefanove katedrale vozi linija podzemne železnice U1. Gaj je ves čas vožnje cvilil, tako zelo všeč mu je bila. Spogledoval se je z ženskami, jaz pa sem dal roko v žep in po prstih živčno vrtel presenečenje za Karmen.

Vem, da za vprašanje, ki sem ga imel zastaviti svoji življenjski sopotnici, obstajajo primernejši, lepši, bolj romantični kraji. Recimo Benetke, Triglav, Mostar ali celo Blejski otok. Mogoče kakšna draga restavracija ali eksotična plaža. Kljub temu boste pozorni bralci mojega spletnega dnevnika in tisti, ki nas tudi osebno poznate, vedeli zakaj sem si za tako pomembno vprašanje izbral most, ki se pne čez reko Donavo in sredi katerega so mestni načrtovalci prav primerno postavili postajo linije U1.

Karmen, ki je v tistem trenutku šofirala tudi Mini Flikija, se je hitro zagnala z vlaka v želji čim prej priti do vode, zato sem jo moral poklicati nazaj.

»Zastaviti ti moram prav posebno vprašanje,« sem rekel in opazil, da me od vročine zadeta le trapasto pogleduje. Da ne bi izgubil poguma, sem hitro nadaljeval: »Karmen, bi se poročila z mano?« Prijel sem jo za levo roko in ji na prstanec nataknil prstan. Šele takrat je dojela, kaj se dogaja in pretreseno rekla: »Seveda se bom.«

Čez nekaj trenutkov nežnosti mi je rekla: »Vse dokler nisem videla prstana, sem mislila, da me zaj****aš. Si bil kaj živčen?«

Na kar sem odgovoril: »Če ne bi bilo tako peklensko vroče, bi še bil, tako pa nimam dovolj moči.«

»Vsekakor morava tudi nazdraviti,« je bil Karmenin odgovor in ker so k sreči ustanove, ki poskrbijo za takšne potrebe, bile čisto blizu, sva kaj kmalu nazdravila in se ob tem glasno smejala Mini Flikiji, ki je pogledoval zdaj enega, zdaj drugega, in ni vedel, kaj naj si o vsem skupaj misli.

»To je bilo popolno presenečenje,« je rekla moja sveža zaročenka in dodala, da ji niti na kraj pameti ni prišlo, kaj načrtujem.

Tako se je torej začel naš poletni oddih. O nadaljevanju velemestnih dogodivščin, ki vključujejo veliko Gajevih vragolij, pa v naslednjem zapisku.

P.S. Drage bralke, na samem začetku te zgodbe omenjeni datum je tam z razlogom. Ker moški radi pozabimo točen čas pomembnih življenjskih prelomnic, kot so zaroka, poroka, prvi poljub, prvi objem, prvi skupni obrok ali prvi zajtrk v postelji, sem datum najine zaroke zapisal, da ga tako ne bom nikoli pozabil.

P.P.S. Opazil sem, da se je zaroka imela pripetiti točno eno leto in en teden po Gajevem rojstvu oziroma povedano drugače: točno 31 let, en teden in en dan po mojem. Zato prejšnji pripis mile volje lahko odmislite.

Vse kolumne našega očka Grega in njegovega zaklada Gaja, najdete v Očkovem dnevniku.