/11 /11

Otrokove potrebe in želje

Na prvi pogled se pogovarjati - ko govorimo o t. i. razvajenosti – o otrokovih potrebah zdi paradoksalno. Razvajenost naj bi namreč pomenila, da ima moj otrok vsega preveč. Verjetno, ker smo mu želeli uresničiti vse želje. Zdaj pa se ponovno pogovarjamo o njegovih o potrebah. Vendar želja in potreba ni (vedno) enako. Kot že sami besedi povesta, je potreba nekaj, kar potrebujemo, pa če si tega želimo ali ne. Npr. potrebno je hoditi v šolo, službo, čeprav si tega ne želimo. Čeprav naš otrok želi »živeti od čokolade«, to ni njegova prava potreba (čeprav nekaj sladkarij nikakor ne more škoditi): »Glej, vem, da si želiš še enega bonbona, a to bi bilo za tvoje telo preveč! Najprej bo potrebno pojesti nekoliko kosila, malo sadja, potem pa! Lahko si pripraviš enega za potem!«

Otrokove osnovne potrebe

1. Ljubezen

Sliši se klišejsko, a otrokova osnovna potreba je še vedno in upam si trditi, da vedno tudi bo ljubezen. Ljubezen med otroki in starši je edina ljubezen, ki je brezpogojna. To ne velja le za ljubezen starša do otroka, ta je velikokrat pogojna: če bo naredil to, te bom imela rada, če ne, te zavračam. Večinoma je še bolj brezpogojna ljubezen otroka do starša, čeprav starši tega navadno ne zmoremo opaziti.

Otroku pa ljubezni ne kažemo le s svojimi dejanji, ampak mu moramo povedati, da ga imamo radi. Naj nas ne preseneti vprašanje: »Mami, a me imaš še rada?« po tem, ko otrok naredi kakšno neumnost ali se zaradi njegovega dejanja nanj razjezimo. Ločimo ljubezen do otroka od njegovih dejanj! Povejmo mu, da ga imamo radi kljub njegovi napaki!

Ljubezen do otroka nikoli ni posesivna, četudi je to »naš« otrok. Starši vemo, da je naš otrok neodvisno bitje in njegova neodvisnost od nas ne pomeni, da nas nima rad. Pomeni, da z vsakim dnem znova odhaja v svet: ga zanimajo druge igrače, drugi ljudje, ima rad drugačno hrano, odhaja v vrtec, šolo, ima prijatelje, se zaljubi … in se vedno vrača tja, kjer je brezpogojno sprejet.

2. Skrb

Skrb za otroka ne pomeni zaskrbljenosti. Pomeni, da se starši toliko zanimamo zanj, da poskrbimo za njegovo varnost, mu postavimo takšne meje, da se mu ne bo zgodilo nič preveč pretresljivega. Seveda so meje odvisne od otrokovih sposobnosti skrbeti zase. Ob naši skrbi se bo otrok naučil skrbeti zase, čeprav bo ta skrb morda malo drugačna od naše.

Skrb vedno pomeni tudi sočutje (ne usmiljenje!) do otroka. Sočutje pomeni čutiti z otrokom, saj bomo le tako lahko izvedeli, kaj v otrokovem svetu je tisto, za kar potrebuje nas: morda ga je strah nečesa, kar je nam popolnoma nerazumljivo, ga prizadene nekaj, kar nas ne bi, mu je pomembna stvar, ki je za nas stranskega pomena. Skrb za otroka pomeni, da njegova doživljanja vzamemo resno in mu pri njih pomagamo.

3. Prostor

Prostor za otroka ne pomeni le fizičnega prostora, pač pa predvsem čustveni prostor. Da ima otrok prostor pri starših pomeni, da ga starši spoštujejo: njegovo telo, njegova doživljanja, misli, zanimanja, želje in potrebe. Pomeni, da otrok čuti, da staršem pripada, da je njihov, ne glede na karkoli.

Vsak prostor ima tudi meje: zdrave meje čustvenega prostora so odvisne predvsem od starševskega spoštovanja do otroka.

5. Identiteta

Otrokova osnovna potreba je tudi potreba po tem, da sem, kar sem in sem kot takšen spoštovan, sprejet in ljubljen. Da bi otrok lahko razvil svojo lastno identiteto in s tem povezano pozitivno samopodobo in samovrednotenje, mora vedeti, da se starši zanimajo zanj, ga spoznavajo in v precejšnji meri tudi poznajo. Kot takega ga sprejemajo, mu pomagajo razvijati njegove interese in sposobnosti, čeprav so morda drugačni od starševskih (npr. glasbenik v družini športnikov). Pomembno je, da starši vemo, da je svet našega otroka drugačen od našega sveta in si ga dovolimo spoznati.

6. Starševska avtoriteta

In še zadnje, a ne najmanj pomembno (prej obratno): neobhodna otrokova potreba smo starši sami. Otrok ima samo ene starše, prijateljev več. Starši so tisti, ki bodo s svojo avtoriteto, to je trdnostjo (ne trdoto) in močjo (ne nasiljem) postavili dovolj trdno ograjo okoli otrokovega igrišča, da se bo lahko varno igral. Starši so tisti, ki imajo izkušnje, od katerih se otrok uči, spretnosti, ki jih bo otrok potreboval, da bo lahko varno in samozavestno vstopal v svet, vrednote, s katerimi bo otrok v svetu stal in obstal in bo lahko nekdo, ki ima hrbtenico in mnenje. Starši so tisti, od katerih bo otrok dobil spoštovanje in visoko samovrednotenje, a le če …

… starši poznajo sami sebe, znajo poskrbeti zase in za svoje odnose, skratka delajo na svoji samopodobi, samozavesti in na lastnih odnosih. Mama (in oče), ki se za svoje otroke le žrtvuje in sebi ne privošči nič, bo vedno »visela« na svojih otrocih in vedno imela občutek, da tega, kar je storila za svoje otroke, otroci ne spoštujejo dovolj in bo vedno razočarana. Otroci pa bodo imeli občutek krivde, da morajo za mamo (in očeta) poskrbeti, vrniti vse dobro, hkrati pa bodo to težko storili, saj bodo na starše, ki niso poskrbeli zase, (podzavestno) jezni in se bodo umikali.

Torej: starši in njihova avtoriteta (samozavest in prijaznost) je tisto, kar kot otrok najbolj potrebujem.

Otrokova iniciativa ter starševsko vodstvo

Naš otrok ni odrasel, zato ima starše, da zanj skrbimo in ga vodimo. To ne pomeni, da namesto otroka delamo stvari, ki jih zmore sam, čeprav počasneje in z več truda, saj se uči. Ta učni proces je nam staršem in starim staršem včasih težko zdržati, se ustaviti in otroka le opazovati, saj čutimo, da bi sami naredili hitreje, učinkoviteje, spretneje, lepše in z manj nereda. S tem otroka prikrajšamo za izkušnjo učenja. Z nestrpnostjo ob njegovem učenju mu dajemo sporočilo, da ni dovolj hiter in spreten, otrok pa to našo držo prevede v: »Nisem OK!« Nekateri otroci so že sami preveč kritični do sebe in bi želeli biti tako spretni kot odrasli. Pomembno je, da jih starši umirimo: »Si še otrok in se še učiš! Jaz sem tole vadila 30 let dalj kot ti! Seveda znam bolje! A tebi gre prav dobro!« Zavedajmo se: iz napak se otrok uči in jih ne dela nalašč, da bi nas jezil.

Če otroka prikrajšamo za izkušnjo učenja, bo obupal: »Nič ne znam dovolj dobro! Dvigam roke!« V sebi bo zatrl zdravo iniciativo in željo po aktivnosti in postal »len«, kakor mu potem rečemo odrasli. Čakal bo, da se bodo stvari naredile same oz. da jih bomo namesto njega naredili mi. In jih bomo, seveda z obilico pritoževanja čez otroka, češ kakšen da je. Enako se bo zgodilo, če mu bomo iz rok jemali iniciativo in delali stvari namesto njega. Tega se bo naučil in bo to, da drugi delajo namesto njega, celo zahteval.

Pozitivna pohvala in spoštovanje

Enako je s pozitivno pohvalo in spoštovanjem, ki je kot bančni račun. Če nanj ne nalagamo, nimamo ne glavnice ne obresti. S pohvalo in spoštovanjem otroka ne moremo razvaditi ali pokvariti, a pohvala mora biti iskrena. Seveda 5-letnik ne zmore narisati risbice, kot bi jo narisal 14-letnik: spoštujmo in pohvalimo otrokov dosežek na stopnji, na kateri je in ga ne primerjajmo s sosedovim. Če otrok pohvale ne bo dobil, se bo zanjo pretirano trudil ali pa obupal: »Saj tako ali tako ni nič dovolj!«, v sebi pa bo čutil, da je ni vreden. In začarani krog se ponovno zavrti.

Aktivno – pasivno starševstvo

V zadnjih letih je med starši postal priljubljen izraz aktivno starševstvo, ki se je velikokrat napačno interpretiral kot stalno in aktivno ukvarjanje z otrokom: vedno je treba kaj početi, vedno iskati nove izkušnje, mu vse omogočiti … Tukaj ni časa za to, da se ustavimo in le občudujemo otroka in to, kar počne. Vedno ga »ženemo« naprej. Vse to je sicer strašno koristno za otroka, zgubimo pa pasivno (ne v negativnem pomenu) komponento – ko dovolimo, da se čas ustavi in le opazujemo otroka, kako sestavlja kocke, kako se najstnica ogleduje v ogledalu, kako teče čez travnik za metuljem, kako se želi dotakniti sončnega zahoda … Ko dovolimo, da se čas ustavi, se ustavimo tudi mi s svojim otrokom: takrat ga lahko zares začutimo: kdo in kaj je. Otrok bo čutil naše zanimanje in občudovanje in si bo to prevedel: »Vreden sem časa, vreden sem pozornosti, vreden in ljubljen sem, takšen, kakršen sem!«

S to samozavestno držo si bo otrok upal biti aktiven, upal bo delati napake, dovolil si bo učiti se: ne bo razvajen in len.

Vprašanje za konec

Kdaj je torej otrok »razvajen«: ko ima »vsega preveč« ali ko so njegove resnične potrebe dejansko zanemarjene?

 www.zdi-krog.si