/11 /11

Poletje 2007

Porodniški dopust se je že iztekel, jaz pa sem se še vedno potikala naokoli v trenirki in čeprav je bilo zunaj sonce, sem preživela precej ur za računalnikom. Poskušala sem delati ponoči, da bi bila čez dan z Junom, a mi je že pošteno primanjkovalo spanja in tudi Jun se je proti jutru tako pogosto zbujal, da sem uspela ujeti le nekaj ur spanja.

Bolj ko se je bližal datum odhoda, bolj se me je loteval nemir. Po letu in pol pisanja sem namreč pričakovala komentarje glede doktorata. Najrazličnejše misli so mi blodile po glavi. Sem sploh na pravi poti?

Študijski skok na sever

Zgodnji jutranji leti mi niso čisto nič po godu, še posebej, kadar letimo z malčkom. Na srečo so poletna jutra tako lepa, da me nerganje mine že na poti na letališče. Kako majhna je Evropa, ura in pol in že smo bili na severu. Še skok na vlak do centra mesta in naravnost v hotel. V resnici bi najraje šla še za kakšno urico spat, a lakota nas je premagala in dopoldne smo preživeli v kavarni. Ob Junovih norčijah, ko si je po celem obrazu namazal jogurt, sem se kar malo sprostila in pozabila na naporen teden, ki je bil pred mano. Očka pa je v vlogi spremljevalca in varuške na službeni poti vidno užival. Kar zavidala sem mu.

Naslednje jutro sem se kot pridna študentka poslovila od svojih dveh fantov kar sredi zajtrka in stekla na metro. Še tistih nekaj metrov, ki sem jih naredila na prostem, mi je bilo odveč, saj je zunaj pršel mrzel dež in ni bilo ne duha ne sluha o poletju. Ah, to skandinavsko vreme. Seminar je bil super in kar prehitro je minil. Med pavzo sem skočila do hotela, da bi preverila, kako sta se fanta znašla. Ugotovila sem, da sladko spita in jima nič ne manjka. Naslednja dva dneva sem se med odmori tako raje družila z ostalimi študenti. Prav veseli me, da sta dobila priložnost, da se zopet bolj povežeta in sama zabavata, predvsem pa uspavata.

Večerja s skandinavskimi prijatelji

Zvečer smo bili povabljeni na večerjo k moji dobri prijateljici Charlotte. Že dolgo jo poznam in marsikaj sva preživeli skupaj, noro leto na izmenjavi v Franciji, pa obiski na Danskem in v Sloveniji. Nazadnje, ko sem bila na Danskem, sem nekaj mesecev celo stanovala pri njej. Malo smo se izgubljali, ker so se ravno preselili, a smo le prispeli. Sledili so poljubčki in objemi, čestitke za dojenčka in seveda občudovanje enomesečnega Williama. Fantje so se takoj odpravili na ogled stanovanja, ki pa se je končal pri prvi košari igrač. Midve pa sva odšli naravnost na kavč, saj se je toliko novega zgodilo v zadnjem letu. In čvekali sva malo o otrocih, malo o prijateljih, ki jih že dolgo nisem videla, … Mali William si je o najinem čvekanju verjetno mislil svoje in je raje užival v dojenju.

Za aperitiv smo poskusili starano dansko pivo, ki je bilo odličen uvod v večerjo. Med večerjo je pogovor seveda nanesel tudi na porod in ker so bili spomini še sveži, me je zanimalo, kako je roditi na Danskem. Mlada starša sta nad nepozabno izkušnjo navdušena. Čeprav so ju zelo spodbujali, da bi rodila doma s pomočjo babice, sta se za prvič vseeno odločila za porodnišnico. Ki pa po njunih opisih bolj spominja na kakšen hotel, saj so imeli svojo sobo z zakonsko posteljo in vsi trije so lahko prve dni ves čas preživeli skupaj. Skoraj kot doma. Sedaj na dom prihaja prijazna patronažna, ki jima pomaga in svetuje, med sabo pa je povezala tudi mamice iz njihove četrti, ki so takrat rodile in se sedaj redno dobivajo. Mi bi še kar klepetali, a Jun je postajal vidno utrujen, zato smo odšli. Na poti v hotel je zaspal.

Vreme je postalo malo bolj poletno in nedelja je bila ravno pravi dan za potep po mestu. Andreju sem navdušeno razkazovala mesto in po moji navadi je bilo vse v presežnikih. Kopenhagen mi je resnično tako pri srcu. Privoščili smo si kosilo na soncu ob kanalu Nyehavn, potem pa smo odšli še proti kraljevi palači. Na poti je bilo lepo urejeno otroško igrišče in Jun je vadil svoje prve korake. Utrujen se je odločil, da je spuščanje po toboganu veliko bolj zabavno kot hoja. Morski zrak in sonce sta nas tako utrudila, da smo zaspali takoj po večerji. Naslednjega dne pa nas je čakala pot na Švedsko.

In odšli smo še bolj na sever …

Ura ni bila še niti devet, mi pa smo se že vozili na vlaku. Prečkali smo najdaljši most v Evropi in že smo bili na Švedskem. Ves čas sem pogledovala na uro, saj nisem želela zamuditi sestanka, fanta pa sta medtem zganjala neumnosti in zabavala pol vagona. Ko smo izstopili, smo se samo še hitro poslovili in kot skrbna mama sem dala še nekaj navodil Andreju, ki pa se mi je samo smejal. »Saj se bova znašla. Dobro opravi,« sem še slišala in že sem tekla proti fakulteti. Profesorica me je že čakala in takoj sva začeli. Kot bi trenil, je bila ura skoraj štiri, moja glava pa tako polna, da niti misliti nisem mogla več. Spomnila sem se na Juna, ki še ni bil toliko časa brez dojenja in hitro sem poklicala Andreja. Dobili smo se v parku pred fakulteto in mali je takoj nadoknadil zamujeno. Medtem sem na kratko poročala, kako je šlo, in ugotovila sem, da me čaka še pol leta trdega dela. Sprehodili smo se po prelepem Lundu, nato pa se vrnili nazaj na Dansko. Vsi trije smo videli samo še posteljo.

Nepozabni družinski trenutki

Naslednje dopoldne smo preživeli kar na vrtu hotela, kjer se je Jun igral v peskovniku in vadil korake. »Bravo! Prvih šest korakov. Povsem sam.« Kot ponosna mama sem seveda takoj fotografirala, da tako pomembni trenutki ne bi šli v pozabo. Popoldne pa sem fanta zopet pustila sama in se »skrila« v preddverje hotela. Kavč ob kaminu se je hitro spremenil v delovni kotiček. Pripravljala sem predstavitev članka, a se nekako nisem uspela skoncentrirati. Opazovala sem ljudi v hotelu in misli so mi odplavale. »Mama, mama,« je ponovil Jun in stekel proti meni. Zaprla sem računalnik in sklenila, da nadaljujem jutri.

Konferenca je bila zelo zanimiva in lepo je bilo srečati nekatere stare kolege iz tujine in spoznati nove. Zapletli smo se v prijeten klepet v preddverju in čas do predavanja je hitro minil. Ko sem se zvečer vrnila v hotel, sta se fanta igrala v otroškem kotičku. Andrej je bil kar malo prevelik za otroške stolčke in mizice, a z Junom sta se odlično zabavala.

Kar malo pogrešamo ta prijazen hotel in naše danske prijatelje. Sicer pa se bomo zagotovo kmalu vrnili.

***

Danska je znana po družinskih kolesih. Kolesa imajo spredaj dve kolesi in prostorno »kabino« za otroke. V njej je prostora za dva in celo več otrok, ki so med vožnjo privezani z varnostnimi pasovi, zaradi česar so ta kolesa zelo varna. Zraven pa lahko prevažate tudi vrečke z nakupi in otroške torbe. Poleg kolesa lahko dokupite vrsto dodatkov: npr. streho za dež, nosilce za na avto, ... Pri nekaterih modelih lahko »kabino« tudi snamete s kolesa in jo uporabljate ločeno kot voziček za otroke.

Čeprav je cena teh koles precej visoka, pa se veliko Dancev odloča za to zdravo in ekološko obliko prevoza. Neka raziskava je pokazala, da ima 80 % prebivalcev Kopenhagna kolo, 65 % pa ga uporablja vsak dan. Temu primerno so urejene tudi kolesarske steze, ki so nekoliko dvignjene od cestišča in dovolj široke, da zagotavljajo varno vožnjo odraslih in otrok.

Najbolj znana družinska kolesa na Danskem so:

Christiani bikes: http://www.christianiabikes.com/

Nihola bikes: http://www.nihola.info/

Trio bike: http://www.triobike.com/

***

***

Danska je znana tudi po enakosti med spoloma. Delež zaposlenih žensk na Danskem je eden najvišjih na svetu. To se opazi tudi v vsakdanjem življenju, saj na metroju, avtobusu in vlaku srečujemo skoraj več očkov z otroki kot mamic. Tudi pri gospodinjskih opravilih in skrbi za družino si večinoma delo razdelijo. Porodniški dopust znaša tako kot v Sloveniji eno leto, po enem letu pa gre večina otrok v vrtec, ki so javni in jih država tudi subvencionira.

***

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, April 2008