Vozičkanje

Zaspanka - ne samo na letalu

Počitek na plaži

Posedanje po parkih

Telma in Moeti

Kdo se ne bi razveselil takega pogleda?

Neverjeten razgled

/81 /11

Zaspanka na letalu

Potovanje se je začelo z vstopom na jutranji vlak za Benetke. Po beneških uličicah smo se cel dan sprehajali v vročini, ki se je dvignila v mesecu juniju preko 35 stopinj Celzija, vendar Moeti to ni motilo. Vročina je bila večji problem za naju z Urbanom, saj sva ugotovila, da Benetke niso vozičkom prijazno mesto. Povsod sami mostovi in stopnice. Že na začetku potovanja sva si z Urbanom okrepila mišice zaradi dviganja in spuščanja vozička po stopnicah. Bolje bi bilo s kengurujčkom ali štorkljo. Vseeno smo preživeli lep dan in tako prebili čas do večernega leta proti Barceloni. Leteli smo s cenejšim letalskim prevoznikom in prestopili v Barceloni. Tam smo tudi prespali na letališču, saj smo imeli zjutraj let za Lizbono, glavno mesto Portugalske. Dodobra smo izkoristili prednosti štorklje oz. traku. Z Moeti v štorklji, privito k meni, sva prespali noč na stolih v čakalnici. Tako sva se celo dojili, ne da bi se prebujali.

Z Urbanom sva bila najbolj zaskrbljena zaradi vzletanja in pristajanja, saj dojenčki ne znajo izenačevati pritiska. Pri prvem vzletu in pristanku sem jo skušala dojiti, ona pa nič, trdno je spala. Na začetku sem vztrajala in ji potiskala dojko v usta, ona pa nič. Jaz sem bila zaskrbljena, ona pa je mirno spala, ne da bi se zavedala, da se je kaj zgodilo.

Portugalski prijatelji

Prispeli smo na lizbonsko letališče, ki leži v centru mesta. To nam je olajšalo odhod do centralnega trga Praça do Comercio. Prišli so nas iskat prijatelji Cátia in Daniel in nas peljali do majhnega stanovanja v samem centru stare Lizbone – Alfama, iz katerega so se za čas našega bivanja izselili in nam pustili na razpolago celo stanovanje. Moeti si ga je dodobra ogledala, saj se je ravno v tem času začela kobacati. Alfama je predel mesta, kjer lahko dobimo pridih tradicionalne Lizbone, številne majhne uličice in stopnice, ki se strmo spuščajo proti reki Tejo, kavarne in trgovinice z zelenjavo in s posušenimi ribami v škatlah pred vhodom, veliko glasnega govorjenja, …

Prijazni ljudje in dišeča kava

Dneve smo preživljali po vzpenjajočih se ulicah med kavicami in kolački, po katerih je dišalo iz številnih kavarn. Ljudje so bili zelo prijazni in nam pomagali pri vzpenjanju na različne vrste javnih prevozov, odstopali so nam sedeže. Pogosto so mimoidoči zabavali najino punco, še posebej takrat, ko nama tolažba ni šla dobro od rok. Božali so jo in se z njo pogovarjali. Dotiki in prijazne besede ali grimase so jo vedno pomirile. To me je presenetilo, saj tega pri nas nisem vajena. Bilo mi je všeč.

»Vozičkanje«

S seboj smo imeli celotno opremo: kengurujčka, voziček in štorkljo. Moeti je najbolj uživala v nošenju, sem in tja pa se je odločila tudi za vožnjo. Voziček je dobro prestal preizkušnjo, saj je Lizbona polna »kock« – tlakovcev, po katerih je Moeti kar precej treslo, a je to očitno ni motilo in se je pogosto prepustila globokem spancu. »Vozičkanje« je bila dobra telovadba tudi za naju, saj leži Lizbona na sedmih gričih.

Telma in Moeti

Obiskali smo tudi »mojo« portugalsko družino, kjer so nas pričakali z odprtimi rokami, dobro večerjo in otroškim živžavom. Srečali smo štiriletno Telmo, ki jo je kar razganjalo od veselja ob ponovnem srečanju. Moeti je spoznala veliko vrstnikov, saj so bili na obisku tudi sorodniki iz Zelenortskih otokov. Najmlajša članica je imela komaj en mesec. Prijatelji in znanci so si Moeti pogosto kar »prisvojili« in niso skrivali navdušenja nad njo. Na začetku je bila precej prestrašena, saj so si jo podajali iz rok v roke. Vsi so znali rokovati z njo, saj so vajeni dojenčkov. V soseski je namreč zelo veliko otrok, poleg tega pa so sosedi, družine in prijatelji zelo povezani med seboj in pogosto pazijo otroke drug drugemu. 

SE NADALJUJE NA NASLEDNJI STRANI ...