/11 /11

»Vse je tiho. Sedim ob majhni posteljici in se naslanjam na ograjico ter poslušam tiho neenakomerno dihanje. Zaprte očke, puhek na glavi, rožnata lička ... moje srce je polno najrazličnejših čustev, ki se skupaj zlivajo v srečo. Vse je popolno. A ko pomislim na čas pred enim letom ... na čas, ko nisem verjela, da bova tudi midva kdaj dobila to malo bitjece, ki sedaj tiho spi v svoji posteljici ... uh ...«

Zgodb, kot je zgornja je danes absolutno preveč, kljub vsemu pa se o tem skoraj ne govori. Slovenska navada, da trpimo po tiho in za štirimi stenami svojega doma, je pripeljala tako daleč, da je neplodnost postala velik tabu. Pari se tako z razočaranjem, samoobtoževanjem, nizko samopodobo, ljubosumjem, jezo, strahom ... soočajo sami. Nekateri, tisti bolj pogumni, poiščejo pomoč pri strokovnjakih, drugi pa ostajajo sami. Zaradi vseh postopkov, čez katere gredo, jih veliko vseeno pride do svojega malega zaklada. Njihovo življenje se popolnoma spremeni in postanejo »normalni«, pot, ki so jo prehodili pa ostane zaklenjena v njihovih srcih in postane večini spomin.

Upanje 2012 je fotografski projekt, s katerim želim pomagati parom, ki se soočajo z neplodnostjo in jim s pomočjo zgodb parov, ki so uspešno premagali to "nadlogo" vliti malo upanja, da tudi njih čaka srečen konec. Pogumni pari, ki vidijo svojo pot in cilj v malem otroku kot priložnost za praznovanje, bodo dobili priložnost, da svojo zgodbo delijo z drugimi v sliki in besedi. Projekt se bo zaključil z razstavo fotografij in knjigo navdihujočih zgodb.

Recita ne tabujem in se veselita novega življenja

Neskončno število negativnih testov nosečnosti, preiskav, ugibanj, domnev, pregledov, receptov, zdravil, injekcij ... velika žalost, osamljenost, jeza, žalovanje, obup ... potem pa le ... majhna iskrica upanja, majhen sončni žarek, majhna zvezda na nebu. Dovolj, da poskusita znova, dovolj, da najdeta moč za nove poskuse, za nove rešitve, za novo življenje.

Sta tudi vidva med tistimi, ki so se jim uresničile sanje? Krasno! Veseliva se z vama. To lahko pomeni, da sta srečno zanosila in sta v veselem pričakovanju, da sta ravno dobro postala mama in oče ali pa sta postala mama in oče posvojenemu otroku, ki pa je prav toliko vajin, kot bi dejansko bil z vama že od spočetja. Bravo! Bravo za vajin pogum, vzdržljivost in moč, vztrajnost in neskončno zalogo ljubezni.

Kaj mislita, je vajina zmaga dovolj velik razlog za praznovanje? Midva misliva, da je! Misliva, da si zaslužita, da Sloveniji in svetu povesta, kako sta ponosna na svojo družino, na svoj dosežek, na svojo moč in pogum, na svojo ljubezen.

Zakaj prav vidva? Vsaka zgodba je drugačna in nekaj posebnega. Prepričana sem, da bo prav vajina zgodba tisti pravi odgovor nekomu, ki se bo v svoji stiski ustavil na tej spletni strani, se udeležil fotografske razstave ali kako drugače izvedel za vajino srečo.