Za prvomajske počitnice smo se odločili, da bomo naši mali Moeti predstavili eno izmed držav bivše Jugoslavije. Odločili smo se za Bosno in Hercegovino, saj je ta najbolj raznolika, relativno blizu, pa še pri srcu nam je.
Foto: Živa Gobbo
Foto: Živa Gobbo
Foto: Živa Gobbo
Foto: Živa Gobbo
Foto: Živa Gobbo
Foto: Živa Gobbo
Prepotovali smo vse enklave. Pot nas je vodila skozi Sarajevo, preko Mostarja do Neuma ter nazaj do Jajca in Banja Luke, od koder smo se vrnili domov.
Na pot in takoj na čevapčiče
Na potovanje smo se odpravili ponoči, saj smo se peljali iz Ljubljane do Sarajeva v »enem kosu«. Med potjo ni bilo večjih težav, saj je naša mala deklica spala, prebudila se je le toliko, da sem ji dala roko, pa je takoj sladko zaspala. V Sarajevo smo prispeli okoli sedmih zjutraj, ko se je mesto šele prebujalo. Trgovine so bile še zaprte oziroma so jih lastniki in prodajalci šele začeli odpirati. Preoblekli smo se kar na parkirišču, saj je bila Moeti potna, pa tudi pleničko je imela že polno. Odpravili smo se na sprehod po prebujajoči se Baščaršiji. Starejši gospod, ki je ravno odklenil vrata trgovinice in začel zlagati stvari pred vhod, se nam je nasmehnil. Moeti se je namreč sprehajala po klopci ravno pred njegovimi vrati. Sama ni najbolj navdušena nad tujimi ljudmi, tako da se je malce prestrašila. Gospod ji je ponudil čokoladico, ki pa sva jo morala sprejeti midva. Ker ji takrat čokolade še nismo dajali, sva se midva posladkala z njo. Prišli smo do konca ožjega centra, ko je ta ravno zaživel. Začutili smo lakoto in zavili smo v bližnjo pekarno po eno zeljanico. Pekarne so super zadeva, saj imajo veliko izbiro sladkega in slanega peciva, zeljanica in podobne izpeljave pa so poln obrok. Nato pa smo zavili še v čevabdžinico, ki je obvezna točka vsakega mesta v Bosni in Hercegovini. Tako sta se ati in Moeti najedla čevapčičev.
Rajanje s partizani
Po krepkem zajtrku in prehojenem centru Sarajeva smo pot nadaljevali proti Mostarju. Na poti smo imeli veliko srečo, saj smo v Jablanici naleteli na proslavo. Naredili smo postanek. Ugotovili smo, da je dogodek komemoracija ob 65. obletnici bitke na Neretvi. Sprehodili smo se med partizanskimi čepicami, titovkami, slikami Tita ter zaplesali ob zvokih partizanskih pesmi. Z našo malo partizanko smo si ogledali še muzej, ki pa ni pretirano zanimiv.
V hotelu smo se počutili kot doma
V Mostarju smo se zadržali največ časa, tudi po zaslugi prijazne lastnice mladinskega hotela. Mladinski hotel je preurejena družinska hiša in tako smo se tudi počutili – kot da smo na obisku pri sorodniku. »Gazdarica« nam je vsako jutro skuhala bosansko kavico, za Moeti pa je v enako skodelico natočila toplo mleko, da je lahko z nami uživala v obredu pitja kavice in jutranjem klepetu z lastnico. Ob pripovedovanju zgodb iz vojnih časov nas je kar stiskalo pri srcu. Sploh, ko nam je opisovala in razlagala zgodbe zaplat na hišah okoli hostla. Nerazumljivo nam je, kako lahko ljudje po takih dogodkih sploh še normalno živijo, vendar je njihova notranja moč premagala še tako velike grozote, poleg tega pa so ohranili toplino, ki so jo delili tudi z nami. Imeli smo se super lepo.
Hostel se je imenoval Miran, po starejšemu sinu. Od tod izvira tudi anekdota: mlajši sin se imenuje Miram, to pa zato, ker je ob njegovem rojstvu oče odšel k matičarju vpisati rojstvo. Na poti se ga je napil in pomotoma navedel enako ime, kot ga ima starejši sin, torej Miran. Ko so se zavedli pomote, imena ni bilo več mogoče spreminjati, lahko so le dodali črtico k zadnji črki – in tako se je rodil Miram.
Mostar in čas za trmarjenje
Cele dneve smo se sprehajali po mestecu, ki ima popolnoma obnovljen stari del, vključno z mostom. V spominu sem ga imela še od zadnjega obiska, ko je namesto njega zevala praznina. Seveda je bilo pri mostu poleg velikega števila trgovin tudi veliko turistov. Na najbolj obljudeni točki se je Moeti odločila, da bo jezna. Ulegla se je na tla in se odločila, da ne gre nikamor. Tako je bila naša deklica druga največja atrakcija tistega dne, takoj za mostom. Zaradi njene trme pa smo spoznali prijaznega prodajalca, s katerim sva klepetala, medtem ko sva čakala, da se je huda ihta razkadila. Tako ima vsaka slaba stvar v sebi tudi nekaj dobrega.
Srečali smo še skupino prijateljev in pojedli železni repertoar. Tokrat sva z Moeti jedli krompirušo, ko pa smo prispeli do čevapčičev, je bila že tako sita, da jih je »moral« vse pojesti njen ati.
Izlet na morje
Med bivanjem v Mostarju smo se odpravili tudi na enodnevni izlet na morje – v Neum. Uživali smo v toplem vremenu in se igrali s kamenčki na plaži, kjer ni bilo skoraj nikogar. Cela plaža je bila naša in sonček nas je grel, tako da smo se počutili kot v raju.
Poleg Neuma smo obiskali še derviški samostan oziroma derviško tekijo v bližini Mostarja, ki leži na izviru reke Bune. Kraj je prav čaroben. Samostan leži nad reko, nad njim pa se vzpenja visoka skala. Poleg samostana je restavracija, ki je dobesedno na reki – na mostičkih in platformah stojijo mize in stoli.
Jajce: mesto duhov in kavarn
Poslovili smo se od družinskega hostla in se odpravili proti Jajcu. V hostlu smo pozabili spalno vrečo in Moetino odejico. Lastnica je bila tako prijazna, da je pozabljeno dala turistom iz Ljubljane. Ti so nam predali stvari ob prihodu v Ljubljano.
V Jajcu smo se odločili prespati v velikem hotelu ob Plivskem jezeru, kjer smo si privoščili pojedino in gledali račke. Odpravili smo se v mestece in si ogledali muzej AVNOJ-a. »Striček« (kustos) nam je razložil težave, ki so jih imeli s postavljanjem zbirke po vojni. Muzej je bil odlagališče raznovrstnih odpadkov, ki jih je odstranila ekipa prostovoljcev in navdušencev. Naslednji problem so bili dokumenti, ki so bili razgrabljeni, odnešeni, pokradeni. Nekaj jim jih je uspelo pridobiti nazaj, za nekatere so dogovorjeni z nekaterimi cerkvami, da jih bodo vrnile. Sedeli smo na fotelju, na katerem je sedel Tito, in stopili na govorniški oder (to sta redka originala v zbirki). Moeti ni bila pretirano navdušena, starša pa sva ob lastni predstavi uživala.
Pot proti gradu na vrhu Jajca je bila naporna in strma, vendar zabavna, saj smo se pogovarjali z domačini in se igrali z lokalnimi otroki. Opazili smo, da ima Jajce impresivno število kavarn, po drugi strani pa se nam je zdelo kot mesto duhov. Med bari smo odkrili dobro pekarno, kjer smo si privoščili malico.
Pravljična pokrajina mlinčkov
Naslednji dan smo se odpravili k starim lesenim mlinčkom na Plivi, ki niso več v rabi. To je bila pravljična pokrajina. Veliko majhnih mlinčkov, skozi katere je tekla voda, okoli pa je bilo veliko zanimivega rastlinja, mahu, cvetic. Moeti je resnično uživala in se čudila in navduševala nad vodnimi tokom, malimi slapovi in rožicami. Vsi smo imeli mokre čevlje, vendar nikomur ni bilo mar.
Nazadnje smo se odpravili še proti Banja Luki, kjer smo poiskali najbolj znano čevabdžinico z banjaluškimi čevapčiči, ki naj bi bili poznani daleč naokoli. Poleg sprehoda po mestu smo preživeli prelepo popoldne z babico in s punčko, ki sta se igrali v parku ter tekali za golobi, pri čemer smo se jima pridružili.
Po prelepem potovanju, ki nam bo vedno ostalo v lepem spominu, smo se odpravili domov. Odločeni smo, da se bomo še vrnili.
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: