/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Seveda sva si z Matejem tega želela. Kljub temu pa so me v trenutku, ko sem izvedela to lepo novico, prevzeli zelo zelo mešani občutki. Bila sem vesela zanj, saj je Gaj zelo rad med otroci. Zdaj bo imel priložnost spoznati nove prijateljčke, hkrati pa tudi raziskovati drugo okolje in se igrati s skupnimi igračami. Doživel bo marsikatero novo izkušnjo, ki mu jo bodo pripravile vzgojiteljice. Naučil se bo novih pravil discipline in postal še bolj družaben. Ampak … joj, le kako mu bo v vrtcu brez mene oziroma očija, babice in dedija, ki tako lepo skrbimo zanj? Vzgojiteljice najbrž ne bodo prisluhnile njegovim potrebam tako kot jim mi. Ali bo srečen med tujimi ljudmi?

Zveni smešno, mar ne? Ampak, tako pač je. Vem, da nisem edina, ki se sooča s takšnimi strahovi. Nekatere mamice smo pač takšne. Vemo, da je večini otrok v vrtcu lepo, vseeno pa smo pod velikim stresom, ko otroka prvič pustimo ljudem, ki jih otrok še ne pozna dobro. Spomnim se moje prijateljice, ki je bila lani že drugič pred to preizkušnjo. Sicer zelo zbrana oseba, ki jo nič ne vrže iz tira, je bila tisto uro in pol, ko je bil njen sinko prvič sam z vzgojiteljico, vidno raztresena. »Uf …,« sem si rekla, medtem ko je Gaj pridno spančkal v vozičku, midve pa srkali kavico: »… je to res tako težko?« Danes, ko sem tudi jaz pred tem, me že sama misel, da ga bom pustila tujim ljudem, straši. Pa bo tudi Gaj imel probleme s tem? Močno dvomim. To smo pač mame in naš močan materinski čut. Če se do septembra ne bo drastično spremenil, bo najbrž takoj, ko bo malo bolje spoznal svojo vzgojiteljico in sovrstnike zagotovo rad hodil v vrtec.

Prvi roditeljski sestanek

Danes je bil prav poseben dan, saj je bil na vrsti prvi roditeljski sestanek. Z Gajevim očkov sva se strinjala, da greva kar oba, malček pa bo počakal pri babici. Vendar, zakaj ne bi šli raje kar vsi, bo bolj zabavno. In smo se odpravili. Med potjo sem se spraševala, ali je res dobro, da gre tudi sinko z nama. Ko smo prispeli tja, pa sem takoj videla, da ne bomo edini z otrokom. V dvorani je vladal pravi živ žav. Vsi smo z zanimanjem poslušali ravnateljico, ki nam je pripovedovala, kako je bilo včasih drugače in kako so na roditeljske sestanke hodile le mame. Veseli jo, da danes pri vzgoji sodelujejo tudi očetje. Seveda smo se vse mamice strinjale z njeno izjavo, medtem ko so se moški šalili, da pač niso več to kar so bili. No ja …

Ko smo starši pridno poslušali predavanje, so naši mali kričači skakali po dvorani. Gaj se je najprej zadrževal v najini bližini. Da sem to dosegla, sem s sabo imela učinkovito orodje – piškote. Gaj pa je bil žal kmalu sit in piškoti niso bili več zanimivi. Zato se je podal raziskovati okolico. Povsod ga je bilo dosti, še posebej okoli ravnateljice, ki je še vedno imela predavanje. Na srečo se ni pustila motiti niti, ko je Gaj stekel proti njej in se skoraj spotaknil ob kabel od zaslona. Oba z Matejem sva hitro skočila proti njemu, on pa se nama je le nagajivo in precej glasno nasmehnil.

Prvih nekaj minut je bil sicer zadržan, na srečo pa so ga boječi občutki kaj hitro minili. In tako bo najverjetneje tudi, ko bo prišel v vrtec. Zato je bojazen, da se ne bi vključil popolnoma odveč.