/11 /11

Mati narava je lepo poskrbela za naše otročičke. S hitrim celjenjem ranic jim je omogočila, da se hitro »pozdravijo« in odpravijo na nove raziskovalne misije.

Poletje je čas kratkih hlač in kratkih rokavov ter bosih nogice, ki radovedno tekajo naokoli. Med navihanim raziskovanjem pa otroci niso ravno najbolj pazljivi. Otroška koža, tako mehka in nežna, občutljiva na vsako praskico, zato le redko ostane cela.

Dejstvo je, da so del odraščanja tudi razbita kolena, komolci, rokice in tudi noski. Moj mali škratek ima že kar dobre izkušnje na tem področju. Nikakor ne morem razumeti, zakaj je tekanje po tlakovanem dvorišču, ki ga greje močno poletno popoldansko sonce, bolj zanimivo kot igranje na travniku, kjer je v tem času več senčke. Čeprav se zelo trudim, da bi mladega kratkohlačnika zvabila na bolj varno podlago za otroško norenje, pa pri tem nisem najbolj uspešna. Rezultat: odrgnjena kolena.

Kljub previdnosti in neprestanem nadzoru, ki je pri njegovi starosti nujno potreben, pa je moj sinko svoj drugi polovični rojstni dan (18 mesecev) dočakal s krvavo rdečim okraskom na nosku. Ko sem se vrnila iz službe mi je Gajeva babi, moja mami, hitela pripovedovati, kaj se je zgodilo. »Moj mali razbitko, upam, da te ne buba preveč,« sem sočustvovala z njim, ko sem ga opazovala, kako se prebuja iz dnevnega spanca.

Ni kaj, vse ostane v družini. Tudi padci J, prav zares. Mami pravi, da sem pri približno enaki starosti kot je sedaj Gaj, tudi jaz izvedla podobno akrobacijo. Med veselim tekanjem sem se spotaknila, ritka je šla v zrak, jaz pa direktno na nos. Sledil je presenečen pogled, ki so ga spremljale krokodilje solzice v očeh. Starševski objem za tolažbo in hudega je bilo kmalu konec.

In tako se je zgodovina, po treh desetletjih ponovila. Da bi le ostalo le pri tem. Nikakor si ne želim, da bi kdaj v prihodnosti »podedoval« še katero od očkovih poškodb.

Več o ostalih dogodivščinah mamice Tine in njenega malega navihanca Gaja,

lahko preberete v Mamičinem kotičku.